Univerza v Ljubljani je, kot največja in najstarejša univerza v Sloveniji, v tem študijskem letu praznovala stoletnico. Ob tej priložnosti smo seminarsko delo za študente višjih letnikov namenili problematiki prostorskih potreb univerze, lokaciji in arhitekturni zasnovi univerzitetnih objektov namenjenih pedagoškemu delu, bivanju študentov in njihovim obštudijskim dejavnostim. 

V zadnjih letih je prostorsko urejanje Ljubljane vse bolj podrejeno logiki in moči kapitala, univerza pa ne uveljavlja dovolj zavzeto svojih prostorskih interesov in potreb. Kot kažejo zaključki analiz, ki so jih opravili študenti, se univerza postopoma, z vsako gradnjo novega objekta, seli iz mesta na njegovo obrobje, tja pa se selijo tudi študenti, ker je z razvojem turizma postalo zanje bivanje v mestnem središču predrago.

Seminarske naloge so zato predvsem izraz kritike in upora proti vse bolj očitnemu izključevanju univerze in študentske populacije iz mestnega življenja. Izbrane lokacije in predlagani programi objektov niso le rezultat opravljenih analiz, temveč tudi vizij »idealne univerze«, ki so jih izoblikovali študenti. Na ta način so njihovi projekti bolj ali manj radikalne alternative realnosti, ki so izraz upanja v boljši jutri: univerza nad mestom, univerza kot armatura mesta, ljubljanske favele itd. 

Študenti so vsak zase obravnavali prostor, ki je nanje napravil močan vtis, ki se jih je v njihovem vsakdanu dotaknil na poseben način. Preko usmerjenega opazovanja so analizirali izbrani prostor. Pomembne teme, opažanja in zaznavanja prostora so postale vodilo njihovega projekta. Pri oblikovanju manjšega objekta, v katerem bi živeli, so se osredotočali predvsem na neobremenjeno in inovativno materializacijo opravljenih analiz in doživetih zaznav. Naloga je namenjena iskanju odgovora na vprašanje kako prevesti osebno občutljivost v arhitekturni projekt.

Univerza v Ljubljani ima že 23 fakultet in 3 akademije z okoli 40.000 študenti in preko 6.000 zaposlenimi, kar bistveno presega število zaposlenih tudi v največjih slovenskih podjetjih. A kljub temu analize kažejo, da univerza nima nikakršnega načrta prostorskega razvoja in že vseh 100 let, od njene ustanovitve leta 1919, rešuje svoje prostorske potrebe povsem stihijsko, brez širšega urbanističnega koncepta, ki bi upošteval tudi vlogo in pomen prostorskih povezav med posameznimi fakultetami in drugimi univerzitetnimi objekti.  

Izjema je le obdobje od leta 1946 do srede sedemdesetih let, ko je prof. Edvard Ravnikar s študenti pripravil več predlogov za izgradnjo fakultetnih objektov in študentskih domov na temelju urbanističnega koncept univerze v mestu. Takšen koncept ima zaradi izobraževalnih, socialnih, kulturnih in ekonomskih razlogov številne prednosti tako za univerzo, kot za mesto, v primerjavi s konceptom primestnega kampusa. 

Prisotnost univerze in študentov zagotavljala mestu vitalnost, obenem so prostorske potrebe fakultet tudi priložnost za prenovo historičnega stavbnega fonda (tovarna Rog, Tobačna tovarna, ki je deloma v lasti UL ipd.), kar je v skladu z okoljevarstvenimi težnjami po zgoščevanju mestnega tkiva.

Na drugi strani pa je intelektualna vznemirljivost življenja v mestu, v neposredni bližini kulturnih in izobraževalnih ustanov, izjemen privilegij za študente in njihovo širšo izobrazbo. Študenti koristijo tudi gostinske, trgovske, servisne, nastanitvene, kulturne in rekreacijske programe in ponudbe, ki so v mestu, kar vse bi morali v primestnem kampusu šele zgraditi. 

Ravnikarjev urbanistični koncept je predvidel, da se bo glavnina univerze s fakultetami humanističnih in tehničnih ved širila v južnem delu mesta, v območju med Kongresnim trgom, preko Trnovega proti Barju, med železniško progo in Prulami, kjer so se že nahajale številne fakultete in instituti. Izven tega območja sta ostali le Medicinska fakulteta ob Zaloški cesti, ki je bila že tedaj tesno vezana na bolnišnico in Biotehniška fakulteta, ki je bila zaradi potrebnih raziskovalnih polj ob Večni poti, v bližini Zoološkega in Botaničnega vrta. V sedemdesetih letih se je s preselitvijo Ekonomske fakultete za Bežigrad, izoblikoval še center družboslovnih znanosti, kjer je že bila Fakulteta za sociologijo,  politične vede in novinarstvo (danes FDV).  

Če so novogradnje kasneje sledile konceptu štirih centrov, pa je v zadnjem desetletju ta logika podrla z izgradnjo Fakultete za računalništvo in informatiko in Fakultete za kemijo v območju Biološkega središča. Tudi druge načrtovane novogradnje univerzitetnih objektov kažejo, da univerza nima resničnega interesa ostati v mestu, pa tudi mestna oblast ne kaže interesa, da bi Ljubljana ostala univerzitetno mesto. Z uresničitvijo načrtovane izgradnje Strojne fakultete in Fakultete za farmacijo v območju t.i. minikampusa ob Večni poti, bo izven mesta študiralo že več kot polovica študentov Univerze v Ljubljani.