Mentor/-ica: prof. Mojca Gregorski

Komaj čakaš, da prideš domov. Šef je bil slabe volje, dobil si negativno oceno, utrujen si od nedeljskega sprehoda. Ali pa prihajaš z dolgega potovanja. Prideš v preddverje svojega bloka, a si preveč utrujen, da bi šel po stopnicah, zato uporabiš dvigalo. V intimi stanovanja se zlekneš na kavč in pogledaš večerna poročila. Ko ne izveš nič dobrega, si privoščiš cigareto na balkonu. Razgled je lep, pod tabo se razgrinjajo drevesa, hkrati pa lahko opazuješ gospo v sosednjem bloku kako v miru bere knjigo. Petje ptic prekine klic prijatelja, ki te je opazil s spodnje terase. Odpraviš se nadstropje nižje, kjer te pričaka med zelenjem, ki se razteza po terasi. Nekdo vrti tisto pesem, ki je zadnje čase konstantno po radiu. Preglasi jo igra otrok, ki se podijo med lesenimi pregradami. Prisedeš k prijatelju, ki te predstavi svojim znancem. Ena izmed njih ti posebej pade v oči. Večer pada na mesto, na terasi se prižgejo lučke. Vzdušje je igrivo, a hkrati domače. Kasneje se odpraviš v posteljo, misleč na njo. Kako je lepo, da si točno tu. Da sta bila ob istem času na istem mestu. Potegneš črto. In zaspiš. Preproste črte. Vsaka risbo začnemo z eno samo minimalistično črto, iz katere se lahko razvije zanimiv, poln in tudi kompleksen rezultat, ki je tudi vodilo tega projektu.

#stanovanjska gradnja #gradnja z lesom #kontekstualna občutljivost