V seminarju nas združuje skrb za odgovorno in preudarno poseganje v prostor. Postopke razumsko podprte in osredotočene analize prostora in arhitekturnih tipologij prepletamo s pobegi v iracionalne sfere umetniškega ustvarjanja v najširšem pomenu besede. Razvijamo znanja in veščine oblikovanja unikatnih analitičnih postopkov za vsak projekt posebej. Ne verjamemo v generalističen pristop in šablonske analitične metode. Verjamemo, da se v odločitvi, kako na fenomene prostora pogledamo, kako do njih pristopamo, že razstira njihova enkratna podoba, ki jo prepoznamo na sebi lasten način in jo kasneje v procesu načrtovanja nadgradimo ali preoblikujemo. Vprašanje vprašanja je pomembnejše od odgovora samega.

Individualni študentski projekti nastajajo v ožjih skupinah od 3 do 8 študentov različnih letnikov. Verjamemo v kvalitete vertikalnega prenosa znanja med študenti. Seminar je raziskovalni laboratorij, kjer se izkušnje, znanje in motiviranost demokratično in nesebično delijo med študenti in mentorji.

V študijskem letu 2019/2020 smo odprli vprašanje, kaj v resnici pomeni trajnostna arhitektura. Pojem, ki je v stroki prisoten že več kot 50 let, v gradnji še zmeraj ne dosega nujno potrebne holistične širine, kjer se tehnologija, gospodarnost, družba in kultura organsko prepletajo. Skovali smo nov analitično projektni pojem – »trajnostna tehnika«. Trajnostne tehnike zato niso ozko omejeni tehnicistični ukrepi, ampak v prvi vrsti delujejo kot pretrgani vezniki med tehnologijo, družbo in kulturo. Vsaka tehnika se enakovredno dotika socialnih, tehničnih in likovnih vprašanj. Arhitektura je ena redkih ved, ki zmore razčlenjene civilizacijske vezi speti in jih ohranjati skozi čas in prostor.

V prvi polovici študijskega leta smo skozi prizmo trajnostnega razumevanja okolja natančno preučili prostorske odnose in značilnosti izbranih lokacij v Ljubljani in Škofji Loki. Pod drobnogled smo vzeli prostore, kjer se združujeta, prepletata in prekrivata historično in moderno mestno tkivo. Iskali smo prostore, kjer je sodobni urbani razvoj arhaične naselbinske vzorce posrkal vase in zastrl njihovo identiteto. Zavedamo se, da sodobni procesi razvoja mesta ne vzpostavljajo ostrega kontrasta do zgodovine le zaradi svojih formalnih značilnosti, ampak je problematična predvsem njihova osnovna doktrina izkoriščanja in nadvladovanja prostora, ki je zgodovini v resnici povsem tuja.

Pri obravnavanih osmih mestnih predelih smo prepoznali več skupnih prostorskih stanj in problematičnih značilnosti. Štepanjo vas (LJ), Stožice (LJ) in Staro Loko (ŠL) hromi socialni vakum in odrezanost naselbinskega jedra od okoliških stanovanjskih sosesk in prostorov večjega merila. Frankovo naselje (ŠL) in Moste (LJ) duši neprekinjena dinamika transporta ljudi in surovin, ki s svojim merilom in hitrostjo preprečuje, da bi se v njih razvil urban karakter s prepoznavno identiteto. Kapucinsko predmestje (ŠL) in Vič (LJ) kljub svoji kvalitetni urbani kompleksnosti in prepletu različnih programov in prostorov ne zmoreta vzpostaviti lastnega težišča in prepoznavnosti. Podlubnik (ŠL) je značilna stanovanjska enklava, kjer se potenciali stanovanjske soseske niso uspeli razviti.

Skozi navzkrižno uporabo izbranih trajnostnih tehnik, ki so bile v projekte vključene na nivoju urbanistične zasnove, arhitekturnega oblikovanja kakor tudi detajlne obdelave, smo razvili mehanizme prekrivajočih se rab, delitvenega in krožnega gospodarstva ter družbene vpetosti. Z njimi zagotavljamo, da se nove prostorske intervencije v obstoječe družbeno okolje aktivno vključijo s čimer sooblikujejo njegovo identiteto. S spoštovanjem in izkoriščanjem mikroklimatskih priložnosti, toplotne mase in dinamičnih toplotnih con, reciklažo obstoječih in na lokaciji dostopnih materialov ter urbanega rudarjenja smo izpostavili osnovna načela skrbnega ravnanja z naravnimi in antropogenimi viri, s čimer presegamo oster zgodovinski rez, ki ga je v odnosu do prostora in okolja vnesla linearna industrijska dogma »prostora kot surovine«. Skozi načrtovanje dolgoročne prilagodljivosti stavb ter ožanje nabora materialov, ki jih v projekt vključujemo, podaljšujemo življensko dobo stavb in skrbno razmišljamo o posledicah njihove predelave ali razgradnje.

Za vse prikazane projekte je značilno, da jih ne »oblikujejo« podobe ampak procesi. Skozi različne oblike preprostih animacij lahko spremljamo bogate odnose, ki se razvijajo med uporabniki prostorov, načrtovano mikroklimo in arhitekturno podobo. Le-ta zato ni statična in dokončna, ampak podvržena dnevnim, tedenskim, letnim in generacijskim ciklom delovanja stavb in prostorov. Procesno razmišljanje pa se v okviru seminarskega dela ni oblikovalo na podlagi tehničnih zmožnosti animacije, ki jih sicer nudi spletna razstava, ampak je bilo vključeno že na nivoju prostorskih in tipoloških analiz, ki so bile izdelane v prvem semestru v obliki »stop-motion« prikazov.

Ena izmed ključnih napak, ki se v razumevanju trajnostne arhitekture pojavlja, je prepričanje, da ima tovrstna arhitektura svojo značilno »ekološko« podobo. Trudimo se, da se temu klišeju izognemo. Verjamemo, da je to možno le tako, da se natančno spoznamo z vzgibi in procesi, ki arhitekturi dajejo obliko. Skozi raziskave »trajnostnih tehnik« se spoznavamo s temeljnimi načeli avtentične, odgovorne in iskrene arhitekture.