mentor: prof. Maruša Zorec
asistent: asist. Uroš Rustja
demonstratorja: Tadej Bolta, Andraž Keršič

Goričko je razdeljeno na zaselke skromnih kmetij, s čedalje manjšo gostoto prebivalstva pa je še dandanes agrarna pokrajina. Večina prebivalcev Goričkega živi samooskrbno, znotraj družine in vaške skupnosti.V prejšnjem stoletju so bili svoje življenje podrediti preživetju, skladno s tem so organizirali tudi oblike in načine družinskega življenja. Za kmečko družbo je bilo značilno, da so potrebno znanje in moralne vrednote prenašali s prenosom znanj in s posnemanjem tradicije iz generacije v generacijo. Odraščanje na Goričkem še danes poteka v tesnem sožitju z naravo. Bivanje na tem prostoru se tekom zgodovine ni bistveno spremenilo. Tradicija in družina sta še vedno najpomembnejši vrednoti. Cesta popelje človeka iz vasi po ozki strmi poti na greben, kjer se odpre pogled na kmetije, ki zrastejo iz terena, kot da bi tam stale od nekdaj. Iz sence gozda se odpre pogled na Grad. Veliko drevo povabi na dvorišče, ki pa v nasprotju z navado ni zaprto, ampak usmeri pogled skoz prostor. Nakazanega vhoda ni, saj skupno dvorišče prevlada nad skromnostjo vhoda. Tu se ljudje zberejo za delo. Delovni prostor je ločen od bivanjskega, hkrati pa je z njim tesno povezan. Narava se prek dvorišč steka v dolino, pogled zaustavi stena iz butane zemlje. Še korak ob steni, in odpre se pogled. Na tem prostoru poteka izmenjavanje dobrin med sosedi. Kmetija prevzame vlogo samooskrbe, ki je v današnjem času privilegij. Narava steče skozi intimno dvorišče. To je kot parafraza tradicije danes odprto. Tokrat pripada samo bivajočemu. Vsak notranji prostor je orientiran na notranje dvorišče, na središče življenja družine.

#živeti z zemljo #oživljanje podeželja #krajinski park goričko #grad #prenova #dediščina #živinoreja #samooskrba