Urbanistično projektiranje 1 predstavlja zgoščeni uvod v kasnejše, tako imenovano seminarsko delo v višjih letnikih. Na eni strani ga zaznamuje številčnost in kompleksnost vsebin, ki jih morajo študenti integrirati in ponotranjiti v zelo kratkem času, na drugi strani pa tudi specifični način dela, s katerim se srečujejo prvič. Zato je predmet strukturiran, sistematičen, dinamičen, skozi individualna dela in korekture pa (p)ostaja kreativen in vsakemu študentu lasten način odgovarjanja na primeru konkretne prostorske potrebe ali problema. Predvsem pri slednjem moramo na izdelke vendarle gledati še z veliko mero prizanesljivosti in tolerance, saj se je vsak izmed udeležencev skozi ta proces in tovrsten način dela podajal prvič, v omejenem času enega semestra, zaradi pandemije pa tudi v izrednih okoliščinah in netipičnih oblikah dela.

Po uvodnih predstavitvah namena in ciljev seminarskega dela ter večkratnem vodenem obisku konkretnega področja obravnave nekdanje Tobačne tovarne, je sledila izdelava delovne makete po skupinah, kot spoznavanja in konkretizacije materije ter razumevanja različnosti meril in karakterjev prostorov. Ta del smo uspeli izvesti še v običajnem študijskem procesu, medtem ko se je nadaljevanje zaradi pandemije preselilo na splet in prevzelo obliko dela na daljavo.
Nato so se študenti skozi 4 krajše naloge, osrediščene okoli posameznih poudarkov, dodobra spoznali s ključnimi pojmi in elementi, ki jih bodo spremljali pri kasnejšem delu: 1. stavbna tipologija, 2. urbanistični kazalci, 3. ulice ter 4. odprti javni prostori in trgi.

Pri tem je šlo tako za spoznavanje s teoretskim podstatom, kompozicijo, funkcijo, regulativo, predstavitvenimi in tehničnimi veščinami kot tudi specifiko prostora. V nalogah smo se večkrat naslonili na konkretna izhodišča iz študentom poznanih prostorov ter se nato odmaknili v bolj abstraktni prostor, s še obvladljivim številom parametrov, skozi katere so študenti demonstrirali pridobljeno znanje.

Ker je šlo za kontinuiran pedagoški proces so korekture, debate in kritike, ki so spremljale vsako izmed teh vaj, predstavljale vrednejši doprinos k učenju kot posamezni rezultati ali izdelki. Skozi vaje se je izoblikoval nabor elementov, po katerih so v svojih predlogih lahko posegali študenti. Kljub temu, da je bil nabor končen in omejen, so lahko, če so želeli, elemente variirali in prilagodili svojim željam in prostorski viziji. Po drugi strani pa jim je omejen nabor nudil oporo pri sicer zelo širokem spektru možnosti, ki pa je lahko za začetnika tudi precej zastrašujoč in dosega nasprotni učinek od želenega.

V nadaljevanju je vsak izmed študentov pripravil svoj predlog in svojo vizijo obravnavanega področja, izpostavil svoja izhodišča, odločitve in stopnjo ohranjanja obstoječega ter nato v več iteracijah korektur in odziva nanje, prišel do končnega predloga.

Na končne izdelke je potrebno gledati kot na proces v teku, odločitev za lastno pot, vztrajanje na njej, zasledovanje zastavljenih ciljev, iskanje boljših rešitev skozi diskusijo in korekture, iskanje kompromisov in spogledovanje s konkretnim kontekstom in zgodovinskimi sedimenti. V pričujočih delih študentov ne gre iskati dokončnih odgovorov in celostnih rešitev za to historično bogato, sila kompleksno in že mnogokrat obdelovano področje nekdanje Tobačne tovarne, pač pa predvsem vsakemu študentu lastno iskanje odgovora na vprašanja, s katerimi jih konkretni prostor sooči: ohraniti ali rušiti, odmik od ustaljenega ali kontinuiteta, ustvariti lasten kontekst ali slediti obstoječemu, kako visoko, kako intenzivno…? Kontinuirano izpraševanje in diskusija, ki se je porajala okoli teh temeljnih vprašanj so v sicer testno, laboratorijsko področje vnesli dobršno mero življenjskosti, kljub temu pa smo si zavoljo pedagoškega procesa lahko privoščili bistveno več svobode pri odločitvah in oblikovanju kot bi si jo sicer.