Univerza v Ljubljani je v letošnjem študijskem letu 2019/20 praznovala 100 let, prav tako tudi Fakulteta za arhitekturo (nekoč del Tehniške fakultete), ki je leta 1919 skupaj s Filozofsko, Pravno, Medicinsko in Teološko fakulteto tvorila skupino petih ustanovnih članic Univerze v Ljubljani.

Univerza se je skozi čas, zaradi kroničnega pomankanja finančnih sredstev, razvijala stihijsko, brez dolgoročnih prostoroskih strategij, s cepitvijo obstoječih članic ob sočasnem razvoju novih znanj in tehnologij. Univerza in mesto Ljubljana sta bila vedno v pomembni in edinstveni sinergiji. Univerzitetne aktivnosti ter residenčni študentje dajejo mestu tonus in utrip, hkrati mesto nastopa kot podaljšana infrastruktura univerze, predvsem v smislu socialnega prostora, kulturnih aktivnosti, tehnološke opremljenosti, prehrane, itd.

Danes je v Univerzo v Ljubljani vključenih 23 fakultet in 3 umetniške akademije, v katere je bilo v študijskem letu 2018/19 vpisanih 37.874 študentov, katere vodi 6.093 zaposlenih. Njen obstoječi stavbni fond trenutno obsega približno 740 parcel, v skupni površini 1.692.600,00 m2 ter 390 stavb s približno 910 delov stavb v skupni površini cca. 283.000,00 m2 zazidane površine. Sestavljajo ga fakultete, akademije, inštituti in mnogi drugi pomožni objekti, nahajajoč se od strogega centra mesta do periferije; nekateri med njimi se nahajajo tudi daleč izven mesta Ljubljane.

Ob 100 letnici UL nas je zanimalo predvsem kakšna je prostorska strategija in kapaciteta univerze ter njenih pripadajočih članic? V kakšnih delovnih in študijskih prostorih zaposleni in študentje na UL delajo, poučujejo in študirajo? Kako se bodo ti učni prostori prilagodili na prihajajoče družbene trende, kot so npr. delo od doma, ki je tako močno zaznamovalo letošnje študijsko leto, hibridizacijo učnih programov, nove tehnologije, še neznane poklice? Kakšni naj bodo študijski prostori prihodnosti?

V ta namen smo na Fakulteti za arhitekturo, v seminarju prof. Jurija Sadarja, v zimskem semestru 2019/20 ne glede na omejene raziskovalne zmožnosti študentov in seminarja, opravili analitični del, kjer smo, predvsem kvantitativno, raziskali obstoječe prostorske kapacitete 26 članic UL. V raziskavo smo vključili najbolj bistvene, reprezentativne objekte – fakultete in akademije, kjer se nahajajo posamezni sedeži članic oz. kjer danes aktivno poteka študijsko-raziskovalni proces. Gre za objekte, s katerimi članice UL v največji možni meri »komunicirajo navzven« – torej svoj pomen v družbi utrjujejo tudi preko fizične pojavnosti teh objektov.

Analitični del projekta »UL 100 – študijski prostori prihodnosti« je bil razdeljen v tri faze:

pregled zgodovinskih dejstev Univerze v Ljubljani s številčno primerjavo z drugimi univerzami po svetu (1), trenutno stanje UL in preverba prostorskih kapacitet posameznih članic (2) ter pogled v njeno prihodnost v smislu t.i. »minimalnega«, »racionalnega« in »utopičnega« scenarija (3). Vsak scenarij v nadaljevanju podpira nekaj študentskih projektov, ki z manjšimi intervencijami ali večjimi posegi posežejo v obstoječe stavbno tkivo fakultet ali javni prostor okoli njih. Paradoksalno smo se v letnem, projektnem delu semestra tudi sami aktivno znašli v nekakšnem »utopičnem« scenariju, »v oblaku« – možnem študijskem prostoru prihodnosti, ki je temeljil izključno na digitalnih srečanjih. Ob tem smo na lastni koži kaj hitro doživeli vse pozitivne in negativne lastnosti poučevanja na daljavo ter zaključili, da je prihodnost študijskega prostora nekje vmes, torej med digitalno in fizično platformo, pri čemer se prav arhitekture brez fizične interakcije in roke, ki zariše na kos papirja, ne da ustrezno poučevati.

Podatke smo poleg javno dostopnih baz pridobivali tudi preko razgovora s člani Investicijske službe UL ter preko osebne komunikacije s predstavniki posameznih članic, ki so nam »odprli vrata«, pomagali z načrti in razumevanjem zgodovinskih dejstev, odgovarjali na mnoga vprašanja in prijazno dovolili fotografiranje in merjenje posameznih fakultet in akademij. Za čas, potrpežljivost, prijaznost in pomoč se jim vsem iskreno zahvaljujemo.

Rezultat je velik nabor primerljivih številčnih podatkov o objektih, grafično primerljivih tehničnih risb ter digitalnih in analognih 3d modelov, ki sestavljajo Univerzo v Ljubljani.

Projekt ne bi bil možen brez soglasja in podpore Univerze v Ljubljani, rektorja prof. dr. Igorja Papiča, predsednika Upravnega odbora UL, prof. mag. Boruta Božiča in predvsem prorektorice za področje prenosa znanja, prof. dr. Tanje Dmitrović, ki je držala niti od »zgoraj navzdol«, nam pomagala v komunikaciji s tajniki posameznih članic in aktivnim sodelovanjem na vmesnih kritikah v zimskem semestru. Ob tem iskrena hvala tudi arhitektom, dekanu Fakultete za arhitekturo, izr. prof. Mateju Blenkušu, prof. dr. Alešu Vodopivcu, izr. prof. Anji Planišček in arhitektki Ireni Leban, iz Univerzitetne službe za investicije za pripravljena predavanja in sodelovanje na vmesnih kritikah.

Univerza v Ljubljani se danes razvija izrazito policentrično, s štirimi centri znanosti: družboslovnim za Bežigradom (tu se nahaja 28,5% vseh študentov UL), biotehniškim na Brdu (14,5 % študentov), humanistično-tehniškim v centru mesta (38,5%), ter medicinskim na vzhodu mesta (11,8% vseh študentov UL). Trenutno še vedno prednjači center, kjer imajo študentje boljši dostop do knjižnic, kulturnih ustanov, prehrane, socialne platforme, itd. Ta slika se bo v nekaj letih močno spremenila, saj se bo s selitvijo Fakultete za strojništvo in farmacijo na Brdo, zelo povečalo število študentov, in sicer s 14,5% na 23,3 %, medtem ko jih bo v strogem centru ostalo samo še 30%. Na Brdu bo v ta namen potrebno poskrbeti tudi za ostalo javno in študentsko infrastrukturo.

Analize posameznih članic: študentje 2. – 5. letnika seminarja Sadar:

Aljaž Gradišar, Saša Ham, Matic Hlede, Urban Hribar, Veronika Hriberšek, Neža Jaki, Lin Martin Japelj, Zala Kanc, Monika Kobal, Tin Komadina, Miha Lorenčak, Žiga Mesarek, Maja Orbanić, Ana Pečnik, Filip Perušić, Lara Pirih, Maja Pisnik, Jan Podgoršek, Domen Ahac Pogačnik, Milica Popović, Staša Povhe, Pia Praček, Urška Praper, Nina Pravst, Lea Radolović, Aina Radovan, Nika Razpet, Danilo Silan, Martin Smrekar, Jaka Sodja

povzetek analiz: Urban Hribar in Miha Lorenčak, 5. letnik

besedilo: asist. Ana Kreč, Urban Hribar in Miha Lorenčak, 5. letnik

Vzorec

V raziskavo je bilo vključenih 41 od 390 objektov, kar predstavlja »le« dobrih 10% vsega stavbnega fonda UL, pa vendar – vanjo smo vključili vse bistvene, najbolj reprezentativne objekte UL – fakultete in akademije, kjer se nahajajo posamezni sedeži 26 članic oz. kjer danes aktivno poteka študijsko-raziskovalni proces. Podatke smo poleg aplikacije Zgodovinskega arhiva Ljubljana, UL – Centralne evidence nepremičnin, pridobivali še iz javno dostopnih baz kot so Urbinfo, E-prostor, Zemljiška knjiga, E-heritage…), preko razgovora s člani Investicijske službe UL ter preko osebne komunikacije s predstavniki posameznih fakultet in akademij, ki so nam pomagali z načrti, razumevanjem zgodovinskih dejstev, odgovarjali na mnoga vprašanja in prijazno dovolili fotografiranje in merjenje posameznih članic.

Za pregled prostorskih kapacitet 26 članic ter za njihovo medsebojno primerjavo, so bili za vseh 41 objektov pridobljeni osnovni podatki kot npr.: lokacija, leto izgradnje, arhitekt, arhitekturna nagrada, etažnost, faktor zazidanosti in izrabe parcele, popis površin in programa, možnosti najema, tipologija, tehnični izris objekta ter njegovih sprememb skozi čas v merilu 1:500/1:200, modeliranje vseh objektov, 3d tiskanje maket v merilu 1:500, zbran fotografski material zunanjosti in notranjosti, itd.

Razvoj tipologij fakultet in akademij skozi čas

Univerza je svojih 41 najbolj reprezentativnih objektov v veliki večini (73,2%) zgradila namensko za potrebe izobraževanja, kar je pozitivno. Večina teh objektov nosi zapis časa, v katerem so nastali. Ta se kaže bodisi skozi tipologijo, tloris, fasadni ritem in samo distribucijo programa. Največ jih je bilo zgrajenih v obdobju SFRJ, med letoma 1963-1991/92, in sicer kar 36,7%, ter 30% za časa samostojne RS. 11,7 % jih je nastalo za časa Avstro-Ogrske. Primerjava in analiza tipologij skozi čas je potrdila, da še danes v večini primerov prevladuje kompaktna lamela, oziroma t.i. »šablonska zasnova večetažne gmote s koridorskim tlorisom« (Petelin, 2019, str. 8), ki se je uveljavila že v 50-ih in 60-ih letih prejšnjega stoletja.

Zavod za varstvo kulturne dediščine ščiti približno 29,3% stavb oz. delov stavb našega vzorca, kar pomeni, da se jih lahko v veliki meri prostorsko popolnoma spremeni. Posledično so zato nekateri objekti, zaradi pomanjkanja dolgoročne strategije, iskanja najcenejših ponudnikov preko javnih razpisov, stihijskih prezidav in agresivnih rekonstrukcij (kot je npr. objekt nove AGRFT na Mirju), že popolnoma izgubili svojo prvotno podobo.

Programska analiza

Raziskava programa pokaže, da znotraj obstoječega vzorca 41 objektov z izredno funkcionalističnimi tlorisi, prevladuje »določen prostor« z enim samimi programom, in sicer v kar 64%. Tega sestavljajo učilnice, predavalnice v naklonu, laboratoriji, administrativni prostori, manjša integrirana hišniška stanovanja, servisi, kabineti profesorjev in drugi prostori za delo, pokrite garaže s parkirnimi mesti, itd.

Vsi ti prostori so enonamenski oz. monofunkcionalni, kar pomeni, da so z vidika investicije/m2 manj racionalni kot npr. večnamenski prostori, kjer je možno znotraj proste površine organizirati več prostorskih scenarijev in prekrivajočih se programov. Teh »nedoločenih prostorov« je znotraj preverjenega vzorca zelo malo, približno 36 %. Večino tega deleža predstavljajo komunikacije (23%), ki so v analiziranih objektih skrčene na absolutni minimum. Ta odstotek se oblikovno izraža v prevladujoči izbrani tipologiji obojestransko orientiranega koridorja minimalnih širin (največkrat požarnih) za evakuacijo in hitro prehajanje od točke A do točke B. Čeprav bi ti koridorji prav zaradi minimalnih požarni širin morali ostati prazni in enonamenski, se ti v primeru fakultet, zaradi prostorskih stisk, izrabljajo tudi za druge namene: manjše delovne postaje, posedanje na klopeh, skladiščenje, razstavljanje, informacije, ustvarjanje na hodniku, itd. Prav zaradi tega smo jih uvrstili pod nedoločen prostor.

Dejansko je večjih in manjših odprtih prostorov, kjer bi lahko potekal neformalen učni in delovni proces zelo malo – samo 6,5 %, kar kaže na prostorsko podhranjenost ter na programsko in fizično zaprtost naših visokošolskih institucij. Trenutna funkcionalistična prostorska shema na dolgi rok vpliva tudi na socialni vidik, slabo komunikacijo med oddelki, katedrami in na vsesplošno slabo povezanost kolektiva. Dodatno se neekonomičnost visokošolskih institucij kaže tudi v nizkem (samo 12%) oddajanju prostorov.

Univerza prihodnosti

Prihodnost Univerze v Ljubljani je po našem videnju mogoča v treh scenarijih:

Minimalni scenarij

predvidi nadaljevanje razvoja UL brez dolgoročne prostorske strategije. Ta scenarij je na dolgi rok najdražji in najmanj strokoven. V tem scenariju gre predvsem za sledenje trem minimalnim ciljem: 1. narediti univerzo demokratično in inkluzivno, pri čemer je potrebno popraviti relativno nizek odstotek primernosti objektov za gibalno ovirane osebe (trenutno samo 56 % objektov), 2. potresno varno (namreč kar 66% vseh objektov UL ni potresno varnih) ter 3. UL kot vrhunska raziskovalna inšitutcija v državi bi morala postati zgled ostalim javnim inštitucijam, predvsem v smislu javnih naročil, ki bi se morala v največji možni meri izvajati preko javnih natečajev, s čimer bi UL dvignila prostorsko kvaliteto svojih izobraževalnih inštitucij. Te lahko s svojim kvalitetnim fizičnim prostorom blagodejno vplivajo na počutje in delovno uspešnost uporabnikov.

Racionalni scenarij

predvidi arhitekta/urbanista/stratega ljubljanske univerze, ki skrbi za dolgoročno prostorsko vizijo, organizacijo arhitekturnih delavnic v smislu iskanja dolgoročne in kratkoročne prostorske vizije, naročanje novih projektov preko javnih natečajev, nove premike objektov in za hibridizacijo fakultet in programov povezujočih se smeri. Vse investicije v javne objekte, tudi manjše, bi morale biti izpeljane preko javnih natečajev organiziranih s strani Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS), saj bi le tako lahko prišli do strokovno ustreznih arhitekturnih rešitev. Z manj zavezujočimi programskimi nalogami, ki omogočajo projektantu vpeljavo t.i. »skrite sestavine«, bi spodbudili razvijanje raznovrstnih, bolj sodobnih tipologij izobraževalnih objektov, dobili kvalitetno, navdihujočo arhitekturo, ki bi pozitivno vplivala na študijske rezultate. Na dogi rok je to dobro za posameznike, kot tudi za UL. V racionalnem scenariju so komunikacije definirane kot vmesni prostor, brez v naprej določene tipologije. Razmerje med določenimi in nedoločenimi prostori je v tem primeru 50/50, kar pomeni, da je kar 50% prostora praznega oz. večnamenskega. Tu je samo nekaj evokativnih elementov, ki spodbudijo k oblikovanju raznovrstnih ambientov ter motivacija posameznikov (študenta in profesorja), da sodelujeta v prostorsko manj formalnem izobraževalnem procesu. Gre za »skupen in odprt akademski prostor« oz. v angleškem jeziku t.i. »academic commons«, kot sta ga definirala Xristina Argyros and Ryan Neiheiser na beneškem bienalu Freespace leta 2018.

Utopični scenarij

razmišlja še korak naprej, in sicer predvidi univerzo kot inštitucijo, ki nastavlja trende gospodarstvu in drugim inštitucijam v državi. Ta scenarij prednjači kvaliteto nad ceno, je najbolj strokoven in proizvaja inovativno, kvalitetno in predvsem alternativno arhitekturo, ki je zazrta v prihodnost in je relavantna v svetu. Ob tem se spremeni tudi princip javnega naročanja, torej pravno-formalna platforma, ki se v tem scenariju preoblikuje v plačan, oz. vabljen »Open Call«. Izvajalci so izbrani na podlagi referenc, izkušenj in tudi njihovega potenciala. Programska naloga za izgradnjo fakultet je v tem primeru minimalno definirana, omogoča invencijo in daje arhitektu »proste roke« pri raziskovanju tipologij in arhitekture vmesnega prostora. V tem primeru je objekt sestavljen iz več kot 80% nedoločenega prostora, znanje postane od vseh, meša se tako digitalna kot tudi fizična univerza, študentje lahko sodelujejo na predavanjih lokalnih ali tujih profesorjev. Ena soba ne pomeni več enega programa, niti več programov; pomeni lahko dostop do drugih fakultet oziroma celega sveta.

Viri

Argyros, X., & Neiheiser, R. (12. 06 2020). NEIHEISER ARGYROS. Pridobljeno iz Writing: https://neiheiserargyros.com/writing/the-academic-commons/

Granda, N. (12. 06 2018). OUTSIDER. Pridobljeno iz Outsider: https://outsider.si/yvonne-farrell-in-shelley-mcnamarra-zanima-naju-velikodusnost-prostora/

Petelin, D. (2019). Stoletno sožitje univerze in mesta. Glasilo Mestne občine Ljubljana, letnik XXIV, št. 9, 6-11.