mentor: izr. prof. Tomaž Krušec

asistent: Miha Munda

gostujoči kritik: Miloš Kosec

Narejen je bil pregled tekstov na področju stanovanj pri nas od 1956 do danes. 1956 je potekala razstava Stanovanje za naše razmere, sledila je teoretična študija Ivanška o enodružinski gradnji in več člankov, 2003 je potekala Razstava stanovanja za naše nove razmere, 2010 pa Stanovanjske ne/politike. V naslednjih letih je sledilo še nekaj člankov. Osredotočili smo se na nekaj ključnih pojmov in razločili odnose piscev do le-teh. Prvi pojem je enodružinska hiša, ki predstavlja ideal bivanja mnogim Slovencem. Že 1956 ji na razstavi namenijo posebno pozornost v obliki vrstne hiše. Ivanšek meni, da enodružinska hiša ob ustrezni zasnovi v svoji kvaliteti prednjači, predvideva pa, da bo prišlo do omejitve te gradnje, saj porabi nesorazmerno veliko prostora. Po 60-ih letih jo še vedno vidijo za primerno obliko gradnje. Reforma ´56 je povzročila, da je postalo stanovanje, ki je bilo prej tako rekoč podarjena dobrina, tržno blago. Od tedaj opažamo rast cen stanovanj, ki so kljub vmesni krizi danes najvišje. V članku Stanovanje=sanje, ugotavljajo, da je Slovenija na dnu evropske lestvice, kar se tiče najemniških stanovanj, hkrati pa opozarjajo na nov problem-oddajanje preko spletnih platform (Airbnb). Po vojni se stanovanja delijo v manjše enote, kar vodi v izgubo zasebnosti. Kasnejša individualna stanovanjska gradnja je neorganizirana in urbanistično nesprejemljiva. Že Ivanšek pravi, da je potrebno preučiti stanovalce in njihove zahteve oziroma potrebe tudi v prihodnosti. Tloris mora ustrezati željam in navadam stanovalcev. Miloš Kosec ugotavlja, da potrebujemo nov premislek, saj so se navade drastično spremenile. Meni, da bi morali danes oblikovati stanovanje, ki  ponuja možnost zasebnosti, a obenem omogoča skupnostno življenje. Leta 2010 ugotovijo, da je 20 let od pričetka delovanja nepremičninskega trga gradnja stanovanj predmet kritik, ponudba je omejena na nakup, država pa pred stanovanjsko politiko zatiska oči. Ugotovijo, da cilji iz nacionalnega stanovanjskega programa ostajajo aktualni. Stanovanjski sklad je z leti gradil manj neprofitnih stanovanj in več za prodajo. Stanovanjska oskrba je skoraj popolnoma prepuščena posameznikom v zasebnem sektorju. Ugotavljamo, da so na področju stanovanjske gradnje razmišljali mnogi mnogo, izpeljanega pa je bilo premalo. Arhitekti bi se morali bolj jasno zavzeti za spremembe na stanovanjskem področju, tega jim druge stroke ne bi smele oteževati. Hkrati se zavedamo, da je to težko izvedljivo, saj so prevečkrat naročniki tisti, ki imajo vajeti v rokah, njih pa prevečkrat vodi zaslužek in lastno udobje. Sigurno pa bi si lahko večkrat ponovili izjavo Marjana Tepine; »Če se odrečemo individualnim profesionalnim ambicijam, bomo z lahkoto kos tej nalogi.«

Celotna publikacija: https://drive.google.com/file/d/1_5vupiiqoDVoZ8Zm-dzC4XtKvPvVxMGw/view?usp=sharing

#stanovanjska gradnja #stanovanjska politika #ideal hiše z vrtom