mentor: izr. prof. Tomaž Krušec

asistent: Miha Munda

gostujoči kritik: Miloš Kosec

Kako je razvoj arhitekture pripeljal do vrta kot bivanske enote, ki jo poznamo danes? To je temeljno vprašanje na katerega poskuša ta raziskava odgovoriti. Že prazgodovinski človek je, tako kot ostala bitja, iskal zaklon, ki naj bi ga obvaroval pred nevarno izpostavljenostjo zunanjega prostora. Kljub temu je njegovo preživetje omogočal prav ta zunanji prostor. Skozi tisočletja je ta boj postal nekaj podobnega nagonu. Občutek lastnega zunanjega prostora tako še danes ugodno vpliva na človekovo počutje. Zaradi izredne rasti in zgoščevanja prebivalstva je za večino postal lasten zunanji prostor nedosegljiv ideal. Na zgoščevanje je arhitektura odgovorila s kolektivizacijo, kar pa ni izpolnilo vseh potreb človeka kot individuma. Njeno nasprotje, individualna gradnja, se za današnje razmere kaže kot prepotratna in okoljsko sporna. Trdimo, da obstaja tretja pot. Ljudem je potrebno zagotoviti elemente zunanjega prostora, ki so jim bili s kolektivizacijo odvzeti. Nova kolektivizacija prinaša združitev prednosti obeh polov. Omogoča nam nove možnosti, ki odgovarjajo na potrebe sodobnega sveta. Človeku in okolju skuša vrniti umetno odvzet prostor narave, ki se je skozi zgodovino izkazal za nenadomestljivega.

Celotna publikacija: https://drive.google.com/file/d/1w7X9XuiLWyl-pTsMU0EJAQzpx1qGfc9O/view?usp=sharing

#ideal hiše z vrtom #skriti prostori #mesto in zelene površine