Še oktobra so bili osrednji členi stanovanjske problematike že desetletja enaki: premajhna in neprilagodljiva stanovanja, skoraj popolna odsotnost najemnih stanovanj, drage in nedostopne nepremičnine, pomanjkanje študentskih namestitev. Pol leta pozneje jim je pandemija koronavirusa dodala še povsem nove: delo od doma, osiromašenje javnega prostora in bistveno zmanjšano mobilnost, izgon študentov iz študentskih domov, izolacija prebivalstva na lastna stanovanja. Sredi seminarskega procesa, ko so bile hipoteze že izdelane in odgovori že zasnovani, so se naenkrat spremenila osnovna izhodišča. Kako načrtovati za nepredvidljive razmere? Če smo se na začetku leta spraševali o realnosti neustreznih stanovanjskih pogojev, zaradi katerih so ljudje morali vedno več časa preživljati na delovnih in študijskih mestih, v kavarnah in v zunanjih prostorih, so marca vsa ta neustrezna bivališča kljub temu postala tudi delovni in družabni prostori: absoluten in za mnoge zaporniški okvir 24 ur na dan. Potrdila se je Koolhasova izjava, da se življenje pravzaprav lahko odvija kjerkoli, ne glede na namene arhitekta; vendar pa so obenem porastle tudi osebne stiske, nasilje v družini, prostorski in z njimi povezani socialni pritiski, ki jih je še poudarila grozeča ekonomska kriza. Javno življenje pa se je preselilo v virtualni prostor, na splet, ki je v primerjavi z javnim trgom vedno manj nevtralen in vedno bolj pod nadzorom. Takšne dileme, ki jih je prinesla pandemija, so skupaj s spremenjenim načinom seminarskega dela preko platforme Zoom bistveno spremenile dinamiko seminarja. Življenje se nedvomno lahko odvija kjerkoli, ampak za kakšno ceno? V devetih mesecih so nas dogodki opomnili, da arhitekturno snovanje nikoli ni samo udejanjanje vnaprej danih funkcij, kaj šele preprosto razmerje med ponudbo in povpraševanjem. Arhitekturni odziv na zdravstveno krizo zato ne more biti preureditev javnih prostorov tako, da bomo lahko spoštovali medsebojno razdaljo – to bi bil malenkosten in popolnoma zgrešen sklep. Dileme so mnogo večje in bistveno bolj temeljne: arhitekti imamo dolžnost izoblikovati prostor, kjer nenadne spremembe, kot je pandemija, ne bodo še dodaten izgovor za krčenje političnih, ekonomskih in osebnih pravic, in kjer se bo lahko življenje, četudi v spremenjenih okoliščinah, odvijalo enako dostojno za vse. Prostor, ki se bo podobno kot balkoni v Španiji in Italiji ali pa skupni prostori nekaterih modernističnih soseskah pri nas izkazali za humano, dostojno in varno bivanje tudi v razmerah, ki so bile nepričakovane in za katere načrtovanje ni bilo mogoče. 

Miloš Kosec