mentor: doc. Rok Žnidaršič

asistentka: asist. Katarina Čakš

demonstratorja: Adam Breznik in Anja Jezernik Knaus

Človekov odnos do narave v veliki meri pogojuje družba; torej je vedno znova spremenljiv. Pogled na naravo je danes večinoma antropocentričen; človek je torej prepričan, da je enkraten in neponovljiv, meni, da ni enakovreden del narave, temveč je slednji superioren. Omenjeno prepričanje je razvidno iz obnašanja vseh nas posameznikov, saj pogosto za uresničevanje naših lastnih ciljev delujemo proti naravi. Skozi zgodovino, predvsem pa v času od industrijske revolucije naprej, se je odnos med človekom in naravo distanciral. K temu je v veliki meri pripomogla tudi arhitektura. Človek si je skozi oblikovanje svojega neposrednega okolja ustvaril umetni bivalni prostor, ki mu je zagotovil stalno klimo in varnost pred naravnimi spremenljivimi vplivi, letnimi časi in živalmi. Skupaj s fizično, se je razvila tudi psihološka distanca in je posledično povzročila nerazumevanje naravnega habitata in ravnotežja. Od narave smo odtujeni, ne prepoznamo, da smo kot bitja del nje, zato pa jo posledično obravnavamo kot vir surovin, ki so nam namenjene za potrošnjo. Kljub temu je neizpodbitno, da smo od nje odvisni, tako skozi primarne kot tudi psihološke potrebe. Posledice tega se kažejo predvsem v trenutnem času z okoljskimi in podnebnimi spremembami.

Varstvo pokrajine in naravnih habitatov postaja vedno bolj pomembno. Kot kažejo ankete (Eurobarometer, 2015), se ljudje pravzaprav zavedajo pomena biotske raznovrstnosti in da je kakovost njihovega življenja v veliki meri odvisna od naravnega okolja, ki jih obdaja. Posledično so podporniki novih ustreznih naravovarstvenih ukrepov in nasprotujejo uničevanju zavarovanih območjih. Aktualno vprašanje je, ali je javni interes tisti, ki dovoljuje posege v naravo, ali varstveni aspekt vseeno narekuje dejavnosti v naravi.

Naša končna analiza izdelana skozi zvok temelji na pogovorih, ki smo jih izvedli z izbranimi prebivalci Solčave. Zanimal nas je dialog med človekom in naravo, kako vplivata drug na drugega in se medsebojno prilagajata. Z dvema izvoroma zvoka t.j. en narava in drugi človek, smo istočasno manipulirali tekočino. Valovi, ki so produkt vibracij posnetkov zvoka, so materializirali pogovor. Zanimiv moment se pojavi med obema poloma, kjer se nihanja staknejo in vzpostavi se interakcija.

#živeti z zemljo #kontekstualna občutljivost #kulturna krajina