mentor: doc. Rok Žnidaršič

asistentka: asist. Katarina Čakš

demonstratorja: Adam Breznik in Anja Jezernik Knaus

Prepoznavna arhitektura Solčavskega se je ustvarjala vrsto let. Bistveni vzrok za nastale tipologije je bilo delo in bivanje človeka v izrazitem oddaljenem, nekoliko “divjem” okolju, iz katerega je po svojih potrebah črpal le tisto, kar mu je ponujalo. Grajeno se je ustvarjalo tako po celotnem območju – tudi na višinskih pobočjih, kjer so nastale samotne kmetije.

V brošuri analiziram tri višinske Solčavske kmetije, ki so si med seboj primerljive – Potočnik, Žibovt in Gradišnik. Analiziram postavitev tipologij v prostor, medsebojno delovanje, spreminjanje objektov skozi zgodovino ter osončenje lokacije glede na teren.

Smiselno postavljanje tipologij v prostor in njihovo medsebojno delovanje je eno ključnih, kar predstavlja odraz terena, funkcionalnosti in posledične estetike. Vsaka tipologija ima svoj namen; tako tudi vsi elementi, odprtine in drugi posegi. Materialnost zajema predvsem kamen in les. Njihovo uporabo, obdelavo in tehnologijo pa spremlja vse pridobljeno znanje in dediščino prednikov tekom stoletij. Poleg tipičnosti gradnje pa se stavbe med seboj razlikujejo po izvirnih lastnih ustvarjalnih vzorcih. Visokogorske kmetije so tudi po večini starejše kot nižinske, saj so slednje precej nedosopne sončnim žarkom tekom leta.

Višina in samota daje tem kmetijam hkrati isti imenovalec kot tudi vsaki zase svojevrsten karakter. Le-to pa popestri odkrivanje vsake kmetije posebej po znani Solčavski panoramski cesti. 

#kmetija, domačija #bivanje na podeželju #vernakularna arhitektura