V naj prvobitnejši obliki je risba “prvi zapis”, najbolj sveža, hitra zabeležka nekega vidnega pojava, neke likovne ali strukturne domislice. Prav takšni risbi pojejo ustvarjalci hvalo kot najiskrenejšemu, z ničemer obteženemu likovnemu izrazu, saj zavoljo neposrednega utelešenja likovne ideje v materialu  najbolj natanko preveva avtentične ustvarjalčeve imaginacije- njegovega “duha v materijo”, bi rekel Kandinsky. Pa naj bo to croquis, skica ali risba.

O risbi govorimo kot o likovnem izdelku, po drugi strani pa tudi kot o samem ustvarjalnem postopku. Govorimo o aktu “risanja” vidnega in “razmišljanja” nevidnega. Dominik Ingres je nekoč dejal, da bi moralo biti nad vrati vsake akademije napisano: “Risba, risba in še enkrat – risba!”.