Predmet Arhitekturno oblikovanje 1 je prvi v nizu štirih predmetov, ki se nadgrajujejo v štirih letih študija na Fakulteti za arhitekturo, in predstavlja uvod v arhitekturno projektiranje. Preko obravnave likovnih del abstraktne umetnosti se predmet postopoma vedno bolj približuje arhitekturi in njenemu temeljnemu bistvu – prostoru. Študentom skuša razpreti odnos arhitekture do prostora in predstaviti načine snovanja prvih prostorskih konceptov. Posamezne teme predavanj se razvijajo od elementarnih, posvečenih abstraktni umetnosti h kontekstu – naravi in mestu, osnovnim arhitekturnim elementom in prostorskem konceptu kot temelju vsake dobre arhitekture. V nadaljevanju postajajo teme bolj kompleksne, obravnavajo svetlobo, strukturo, tipologije, materiale in principe trajnostne gradnje. Tema vsakega predavanja je podprta s predstavitvami klasičnih primerov zgrajenih arhitektur iz našega in širšega referenčnega okolja.

Teme posameznih predavanj se navezujejo na vaje, kjer lahko študenti na konkretnih primerih aplicirajo posamezna znanja na modele, s katerimi raziskujejo prostor in razvijajo misli, ki ta prostor oblikujejo. Vaje se razvijajo od dvodimenzionalnih do bolj prostorskih, od abstraktnih do takih, ki že uvajajo merilo človeka in pri zadnji od študentov zahtevajo tudi razumevanje in merilo konteksta.

Vaje odražajo kreativno kompleksnost in odkrivajo senzibilnost študentov do osnovnih arhitekturnih vprašanj. Preciznost izražene ideje, jasnost zasnove in svežina  predstavljenih vaj na začetku študija arhitekture naj bodo vsem v spodbudo pri iskanju arhitekturnih rešitev tudi v kasnejših letih.

Arhitektura oblikuje in definira prostor. Prostora ne zamejuje in ne ločuje zgolj notranjosti od zunanjosti, ampak predvsem artikulira njegove robove. Robovi povezujejo prostore, ustvarjajo prehode med notranjostjo in zunanjostjo, vzpostavljajo dialog med arhitekturo in naravo, tkejo vezi med materialnim in mentalnim svetom. Z oblikovanjem robov arhitektura razpre prostor, ki do takrat ni prisoten v naši zavesti, materializira njegovo atmosfero in s tem oblikuje bivanje posameznika in skupnosti. V prvi vaji smo se spraševali o osnovah arhitekturnega oblikovanja kot o principih oblikovanja robov prostora. Kaj definira prostor? Kaj definira mejo prostora? Kako prostor zamejimo? Kako ga odpremo? Kakšni so lahko robovi med notranjostjo in zunanjostjo? Kako robovi reagirajo v zunanji prostor? Kako reagirajo v notranji prostor? Kaj oblikuje prehod med notranjostjo in zunanjostjo? Kaj oblikuje pogled v zunanjost? Z abstraktno kompozicijo sestavljeno iz osnovnih elementov – točk, linij, ploskev in volumnov smo oblikovali rob. Z robom smo ločili notranji prostor od zunanjega. Prikazati je bilo potrebno vstopanja, prehanjanja in poglede iz notranjosti v zunanjost. Prostor je lahko dinamičen, statičen, uravnotežen ali razpršen, to je odvisno od oblike, ritma, merila in razmerja elementov ter kako elementi definirajo globino, svetlobo in senco.

Zaznavni prostor je praznina definirana z materijo. Arhitektura bolj kot stavbe in arhitekturne elemente oblikuje praznino med njimi. Praznino dojemamo z zaznavanjem kontrastov med polnim in praznim, svetlim in temnim, gostim in redkim…. Ti kontrasti omogočajo razločitev med notranjostjo in zunanjostjo, odprtim in zaprtim, naravnim in grajenim okoljem. V drugi vaji smo se spraševali o osnovah oblikovanja prostora kot abstraktne praznine. Kaj definira praznino? Kako praznino dojemamo? Kako doseči kontrast med polnim in praznim, svetlim in temnim? Kako svetloba in senca oblikujeta prostor? Kako lahko več praznin medsebojno povežemo v niz? Kakšna je dinamika sekvenc vzdolž niza? Oblikovali smo praznino s strukturo ali volumnom. Ustvarili smo preplet polnega in praznega in pri tem obravnavali odnos do vogalov, stranic in ploskev ter do notranjosti kubusa. Oblikovali smo svetlobo in senco ter plane in sekvence pri navideznem gibanju skozi praznino.

Prostor dojemamo v časovnih in prostorskih sekvencah, ko se skozenj gibljemo. Arhitektova vloga je tu podobna vlogi filmskega režiserja, ki oblikuje sekvence človekovega doživljanja. V prostoru zaznavamo kontrastne prehode med notranjostjo in zunanjostjo, svetlobo in temo, povezave med odprtim in zaprtim prostorom, poglede, ki nas usmerjajo in vodijo od točke do točke. Trem dimenzijam je dodana četrta – čas. Gibanje skozi prostor, kjer se arhitekturni elementi navezujejo drug na drugega, spremeni statično kompozicijo v sosledje zaporednih doživetij, ki skupaj tvorijo celoto. V tretji vaji smo se spraševali kako arhitekturni elementi oblikujejo prostor in gibanje preko njega. Kako arhitekturni elementi kot so VHOD, ATRIJ in OKNO oblikujejo prostor in naše gibanje skozenj? Kaj je vhod in vstopanje preko meje med notranjostjo in zunanjostjo? Kaj je atrij in kontemplacija v introvertiranem zunanjem prostoru? Kaj je okno in gledanje iz notranjosti navzven? Kako se lahko te tri sekvence povežejo preko poti v enovit prostor?

Nobena arhitektura ne nastane v praznem prostoru. Vsaka arhitektura izhaja iz razumevanja prostora v katerega je umeščena. Če arhitektura izhaja iz razumevanja elementov in kvalitet prostora lahko postane njegov kredibilen sestavni del. Pri svojem ustvarjanju se arhitekt ukvarja s tem kaj vse je lahko zid, vogal, vhod, fasada,… in kakšne prostorske odnose lahko vzpostavlja z njimi (odprto/zaprto, svetlo/temno, privatno/pol-privatno/javno, notri/zunaj, grajeno/naravno…). V četrti vaji se bomo spraševali kako lahko arhitektura vzpostavlja dialog z različnimi prostorskimi in časovnimi plastmi. Mesta, kot je Ljubljana, so nastaja skozi daljše časovno obdobje in se razvijala glede na svoj geografski, topografski in družbeni kontekst. V njih se prepletajo različne plasti, ki so med seboj v tesnem dialogu. Med stavbami današnje Ljubljane še danes najdemo sledi rimske Emone. Njena zasnova je pogojevala razvoj mesta v  kasnejših obdobjih, danes pa njeni ostanki soustvarjajo javni prostor. Naša naloga je bila zasnovati ureditev arheološkega najdišča na lokaciji emonskega zgodnjekrščanskega svetišča ob OŠ Majde Vrhovnik, med Gregorčičevo ulico in Erjavčevo cesto in na lokaciji najdišča emonske hiše na Jakopičevem vrtu, ob ostankih rimskega obzidja, med Emonsko cesto in Mirjem. S preprostimi arhitekturnimi elementi smo oblikovali prezentacijo izkopanin. Znotraj objekta sta zasnovana dva prostora – introvertiran prostor s krstilnico oziroma mozaiki ter ekstrovertiran prostor s pogledom na arheološke ostanke. Introvertiran prostor je indirektno osvetljen notranji prostor s prezentacijo izkopanin. Ekstrovertiran prostor je pot med in nad ostanki zidov in odpira poglede nanje z vrha. Objekt je lahko zasnovan na principu sestavljanja elementov (zid, ploskev, stopnice, streha, volumen…) ali kot volumen (z izrezi, votlenjem…). Rešitve so arhitekturni premisleki o tem kakšen naj bo odnos do izkopanin, pot nad ali med njimi, prehod med odprtim zunanjim prostorom in intimo notranjega prostora, skratka kakšen naj bo dialog mesta s skritimi plastmi svoje preteklosti.