Življenje je razdeljeno na več obdobij, s katerimi so povezani načini bivanja. Študentska soba običajno predstavlja prvo samostojno prebivališče in nov korak mladostnika k odraščanju v odraslo osebo.

“Zgodovina” študentske sobe sega v 13. stoletje, ko so revni študentje bivali v majhnih celicah kolegijev, zgrajenih po vzoru dominikanskih samostanov. Arhetip študentske sobe je samostanska celica – minimalen zasebni prostor, ki je omogočal umik od kolektivnih dejavnosti v samostanu oz. od študijskih prostorov v kolegiju. Celice so bile nanizane ob pokritem hodniku, ki je obdajal notranje dvorišče.

Skozi stoletja so se razvijali različni modeli študentskih bivališč. Izrazitejši val gradnje se je zgodil po prvi svetovni vojni, v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni pa so študentska bivališča postala enako pomembna tema kot stanovanja. Arhitektura je bila razumljena kot sredstvo za spreminjanje družbe in arhitekti so eksperimentirali tudi na tem področju – razvijali so raznolike tipe študentskih celic, od individualnih do skupnostnih ter s tem raziskovali oblike kolektivnega bivanja. Študentska soba se je iz minimalnega bivanjskega prostora sčasoma razvila v popolnoma opremljeno “luksuzno sobo” s kopalnico in kuhinjo, kar održa sodobne trende, ki gredo vzporedno s komercializacijo gradnje študentskih bivališč in individualizacije družbe v smer vse večje samozadostnosti študentske sobe.

Kljub vsemu še vedno ne poznamo pravega odgovora na idealno zasebnost v študentskem bivanju. Predmet raziskave je bila zato študentska soba iz vidika osebnega prostora in temelji na primerih projektov iz različnih držav.

Viri:

Kuitenbrouwer, P. (2012). Typencatalogus. In R. Asschert, E. Dorsman, D. van Gameren, P. Kuitenbrouwer, M. Rohmer, P. Schaap, . . . D. Struik, BOUWJONG! Woningbouw voor jongeren (pp. 190-287). Groningen: GRAS.

Kuitenbrower, P. (junij 2014). The Room. DASH #10 Housing the Student, str. 4-17.

#100 let Univerze v Ljubljani #študentsko bivanje #študentski dom