Glavna tema raziskave so študenti, ki ne bivajo v študentskih domovih oz. pri starših, temveč v tržnih najemnih stanovanjih.

Po zakonu je najemniško stanovanje lahko: stanovanje, ki se oddaja za neprofitno najemnino in stanovanje, ki se oddaja upravičencu do najema neprofitnega stanovanja; stanovanje, ki se prosto oddaja na trgu; stanovanje, ki je namenjeno za oddajo zaradi zadovoljevanja službenih potreb in stanovanje za institucionalno varstvo starejših oseb, upokojencev ali posebnim skupinam odraslega prebivalstva.

V raziskavi smo primerjale razmere, v katerih živijo študentje tržni najemniki: zanimalo nas je razmerje med zasebnimi in skupnimi prostori, število stanovalcev in odnosi med njimi, pogoji za učenje in druženje in koliko odštejejo na mesec za najem. Primerjale smo tudi oddaljenost stanovanj od fakultete.

Poleg večjih tržnih stanovanj, v katerih so prvotne dnevne sobe večinoma postale študentske spalnice, smo naletele na primer hiše za študente, ki so jo lastniki popolnoma prilagodili oddajanju sob. Hiša, v kateri je prej živela družina, danes obsega devet študentskih sob in skupne prostore. Naletele smo tudi na v študentsko stanovanje prenovljene pisarniške prostore ter na študenta, ki je bil primoran nekaj mesecev preživeti v hostlu, ker ni imel druge možnosti.

Ugotovile smo, da so cene tržnega najema previsoke glede na dohodke študentov oz. njihovih skrbnikov, da v stanovanjih običajno ni skupnega prostora za druženje in da lastniki vse prostore razen kuhinje namenijo za oddajanje. Tudi sobe so mnogokrat deljene in premajhne za ta namen.

#100 let Univerze v Ljubljani #študentsko bivanje #študentski dom