mentor: prof. Maruša Zorec
asistent: asist. Uroš Rustja
demonstratorja: Tadej Bolta, Andraž Keršič

“Iz zemlje gre v trto, iz trte gre v grozdje. Iz grozdja gre v brente, iz brent gre v preše. Iz preše gre v sode, iz sodov gre v litre. Iz litrov gre v glažek, iz glažka gre v grlo. Iz grla gre v glavco, iz glavce gre v zemljo.”
Tomaž Pengov, Rodovnik vina

Pridelava vina iz grozdja je krožni proces, ki se v pesmi slovenskega kantavtorja začne in konča v zemlji. Zato je prav, da tej ideji sledi tudi vinska klet. Umestila sem jo na rob vinograda, od koder so najlepši pogledi na terase s trtami, na gozd, ki jih obdaja in na grad. Zasnovala sem jo kot monolit, ki se usede v zemljo, se z njo spoji in postaneta eno. Živi z zemljo.

Obiskovalec se z najvišje točke spusti preko dolge klančine v teren, pod zemljo, v dvoetažni prostor vinske kleti. Po ozkem mostičku se sprehodi nad sodi, v katerih se stara vino. Pot mu narekuje ozek in dolg svetlobnik, ki se razprostira nad njim. Pot obiskovalca vodi naprej, mimo prostorov za predelavo vina do restavracije, ki se odpre proti terasami z vinogradom. Preko restavracije se obiskovalec ponovno spusti v teren, v prostor vinoteke, kjer lahko poizkusi vino pridelano na tej zemlji. Na drugi strani pa ga s svojo mističnostjo vabi dolg, ozek hodnik na koncu katerega je sprva videti le svetlobo, ki pronica v podzemlje. Obiskovalec se preko tega hodnika sprehodi do začetka njegove poti. Sprehodi se do dvoetažnega prostora vinske kleti, kjer so shranjeni sodi za staranje vina. Svojo pot konča tam kjer jo je začel, pod zemljo, med vinom. Na drugi strani vinske kleti pa se objekt zaključi s stanovanjskim delom, kjer prebiva vinogradnik z družino, ki obdeluje zemljo. Stanovanjski del je od vsega ostalega ločen z odprtim atrijem in svoj pogled usmerja ven, na terase, na trte, na sadove trdega dela vinogradnika, ki tu prebiva. Objekt je vpet v teren, v zemljo, iz nje ne izstopa, ampak je do nje spoštljiv, z njo je v dialogu in ji daje prednost. Pokrit je z zeleno streho, grajen iz opeke in lesenih okvirjev, ki ga nosijo. Materiali so naravni, vzeti iz zemlje. In ko bo prišel čas, ko človeka več ne bo, se bo objekt dokončno spojil z zemljo, opeka se bo zdrobila, les bo razpadel in zemlja ga bo pogoltnila v svojo mogočnost. In takrat bo prav zares “zaživel z zemljo”.

#živeti z zemljo #oživljanje podeželja #krajinski park goričko #kulturna krajina #vinska klet #vinogradništvo