mentor: doc. Mitja Zorc

asistentka: Klara Zalokar

demonstratorja: Maruša Turnšek in Tadej Urh

Razširitev obstoječega pokopališča ob Mekinjskem samostanu vzpostavlja kontinuirnost pri procesu žalovanja ter usmerja obiskovalce pokopališča skozi sekvence – od prostora sočutja in povezovanja med žalujočimi do intimne kontemplacije. Pri tem se žalujoči smiselno pretočno vzpenjajo proti vedno bolj gozdnatemu območju in žalovanje pustijo za seboj.
Ključna za vzpostavitev krožne sheme pogrebnih procesov je premestitev že obstoječe vežice na nižje območje. Zasnova novega poslovilnega objekta se previdno integrira v obstoječo samostansko okolico s postopnim širjenjem vzdolž primarne historične vstopne poti v samostan. Gesta razpirajoče, postopoma dvigajoče se stene ohranja percepcijo samostanske vedute ob prostorni jasi, prostorna ploščad pa še dodatno poudarja samostanski portal. Pod njenim površjem se materializirajo liturgični prostori poslovilnega objekta, ki se osvetljujejo s stropnimi svetlobniki nad oltarji. Nastala svetlobna pot opominja žalujoče o minljivosti.
Nove površine za skeletni pokop posnemajo že obstoječe principe z zidovi obdanih teras, ki se ob obstoječem pokopališču podrejajo samostanskemu kompleksu in se preslikajo preko glavne aleje. V gozdnatem območju se terase z zidovi žarnih hramb podrejajo naravi ter diskretno usmerjajo proti samostanskemu zvoniku.

Povezava do analize Pokopališki vademekum
Povezava do analize Jezik vzorcev Kamnika
Prostori odmika ~ Mesto.1 / 06
Prostorski orientirji ~ Stavbe.1 / 07
Zasebno okno ~ Detajl / 01

#prostori slovesa #javni prostor #kontekstualna občutljivost