mentor: doc. Mitja Zorc

asistentka: Klara Zalokar

demonstratorja: Maruša Turnšek in Tadej Urh

»Samo čisto majhen del arhitekture pripada umetnosti: nagrobnik in spomenik. Vse drugo, kar služi kakemu namenu, je treba izključiti iz kraljestva umetnosti.« To misel je zapisal Adolf Loos v svojem eseju Arhitektura (1910) in snovalce pokopališč rezko spomnil na težo in svojevrstnost izziva pred katerega so postavljeni. A pojem »služiti namenu« v arhitekturi presega golo utilitarnost. Vsaka arhitektura »služi namenu«, je osmišljena, ima smoter, skozi njo si za nekaj prizadevamo, nekaj omogočamo. Pri pokopališčih je to dostojno slovo, spomin, razmejitev med mestom mrtvih in mestom živih, med človekom in stvarstvom. Pokop umrlega je univerzalno dejanje človečnosti in kulture. Pokopališča so zato prostori, arhitekture kjer se človečnost in kultura udejanjata v svoji najbolj elementarni obliki. Kjer so vsaj nameni iskreni. Pokopališče je ogrodje obreda.

Zato je pomembno kje in kako zamejimo. Kje in kako vzpostavimo vez in omogočimo prehod. Kje in kako zastremo in prekrijemo. Zato je pomembno, da so misli in elementi urejeni. A tudi, da ne izgubimo upanja.

Na osnovi preučevanja izbranih primerov pokopališč iz različnih zgodovinskih obdobij (pretežno) zahodne tradicije so bile opredeljene ključne teme, ki omogočajo razumevanje temeljnih problemov snovanja pokopališč. V nadaljevanju pa so služile kot izhodišče za zasnovo študijskih projektov.

#analiza #prostori slovesa #javni prostor #kontekstualna občutljivost