mentor: izr. prof. Tomaž Krušec

asistent: Miha Munda

gostujoči kritik: Miloš Kosec

Soseska ni človeški izum, niti ni tehnika oblikovanja prostora, ampak univerzalen človeški fenomen, ki se pojavi v najbolj enostavnih oblikah človeških združenj (soseska je namreč skupina ljudi, v katero so ti avtomatsko vključeni ob rojstvu ali pa ob izbiri bivališča). Soseska tako obstaja povsod, kjer se ljudje z bivališči za stalno združujejo.

Načrtno oblikovanje sosesk se je začelo po industrijski revoluciji, medtem ko je njene začetke mogoče opaziti že v paleolitiku. Soseske se hitro in spontano oblikujejo že v manjših naselbinah. V prvih človeških naselbinah lahko začetke sosesk opazimo kot skupnosti ljudi, ki so gojile in prenašale svojo kulturo. Z večanjem skupnosti in naselbin se ljudje začnejo združevati v več skupin, glede na lastno identiteto in pripadnost. To lahko pogojuje potreba po varnosti, tako skupnosti, kot dobrin, oblast za lažjo administracijo in boljši nadzor ter tudi družbene značilnosti, ki se v ljudeh vzbujajo ali pa so se ti prisiljeni združevati zaradi družbenega ali okolijskega pritiska.

Tako se soseske od samega začetka človeške družbe razvijajo še danes. Njihov razvoj teče preko združevanj v naselbinah, kolonijah civilizacij, srednjeveških fevdalnih vaseh, znotraj industrijskih mest pa vse do zavednega načrtovanja sodobnih sosesk. Prav tako kot so se spreminjale prostorske oblike sosesk, pa se še danes spreminjajo njene definicije. Vsem pa je skupno bistvo združevanja ljudi v bivalno okolje, ki bo prebivalcem soseske zagotavljalo prijetno in ugodno bivanje.

Celotna publikacija: https://drive.google.com/file/d/1EpF9PN166SHuXBANbT5phPl3igCWdhgo/view?usp=sharing

#stanovanjska soseska #sobivanje #urbanistični modeli stanovanjske zazidave