mentor: izr. prof. Tomaž Krušec

asistent: Miha Munda

gostujoči kritik: Miloš Kosec

Nomadstvo je tako najstarejša, kot tudi najnovejša oblika človeškega bivanja. Nekoč je bil nomadski način življenja pogojen z vprašanjem obstoja, danes pa za njim stoji vrsta bolj kompleksnih dejavnikov. Vse v tem hitro razvijajočem se svetu se obrača k mobilnosti in gibanju, tako virtualno, kot tudi fizično. Vse več ljudi iz vse več različnih razlogov prečka svet. S tem postajajo naša mesta bolj mešana, nomadska in bolj raznolika. Ogromni tokovi nomadstva ustvarjajo nove norme življenja. Danes je na svetu približno 192 milijonov ljudi, ki ne živijo v deželi svojega rojstva. To pomeni, da je vsak 35. človek na svetu migrant. Jasno je, da so migracije tema, ki bi jo morali arhitekti bolje razumeti in se nanjo odzvati. Čeprav naraščajoče število beguncev v Evropi še ni dobilo adekvatnega arhitekturnega odziva, pa poznamo vrsto zanimivih primerov, ki kažejo kako navadni ljudje, brez pomoči arhitektov, rešujejo problem pomanjkanja takšne vrste stanovanj. Takšni primeri govorijo o resničnih potrebah ljudi. Pojav anytime, anyplace, anywhere, ki ga omogoča digitalizacija, spreminja naše dojemanje prostora, kraja in časa. Tehnologija nam danes omogoča, da je svet lahko nomadski, omogoča nam, da lahko ljudje delajo na daljavo (digitalni nomadi). Plug-in City, projekt Archigrama, skupine neofuturističnih arhitektov iz 60ih letih 20.st., spreminja tradicionalno dojemanje vloge infrastrukture v mestu. Predlaga modularne bivalne enote, ki se “priklopijo” na osrednji infrastrukturni megastroj, in naredijo iz mesta megastrukturo, ki se stalno nadgrajuje.  The Walking City, še en projekt Archigrama, zagovarja nove modele struktur, kjer nomadi niso samo ljudje, ampak se premikajo celotna mesta. Globalizacija pomeni stalen pretok informacij (ljudi, blaga in kapitala) do katerekoli lokacije na svetovnem zemljevidu. Kot posledica si mesta po svetu postajajo podobna, tako gospodarsko in kulturno, kot tudi arhitekturno in postavljajo pod vprašaj koncepte globalnega in lokalnega. Neologizem ne-kraj se nanaša na kraje brez duše, narejene za množične pretoke v katerih posameznik ostane anonimen in osamljen, avtoceste, hotelske sobe, letališča… To so kraji kjer nisi pomemben ti, si le eden od. Ne-kraji so pravo merilo našega časa. Očitno je, da nomadstvo pogojuje vse bolj individualen pogled na svet. Naša socialna in naša ˝plemenska˝ narava sta v konfliktu. Ni več občutka za skupnost, patriotizem in tradicijo. Človek ni več »zakoreninjen«. Ali je to naravni tok stvari, ali je v sistemu nekaj šlo narobe?

Celotna publikacija: https://drive.google.com/file/d/1zVMnucFCWl4AmInUL4TSsDXMKIpS7toj/view?usp=sharing

#nove stanovanjske tipologije #sobivanje #sodobno nomadstvo