Na fakulteti za arhitekturo smo vsak mesec naredili izbor vaj, ki so nas presenetila, morda vsebinsko, grafično, tudi humoristično. S spremnim besedilom smo dela pokazali v naši mali galeriji na hodniku levo. Naše razstave so služile pobegu iz digitalnega sveta, pobegu v svet, kjer vladata svinčnik in zapestje. S temi dogodki smo študentom pripovedovali, da ima snovanje prostora s pisalom in roko še vedno mesto, tudi v vse bolj digitalnem okolju. Trenutna situacija nas je ločila od našega hodnika levo, kar je pomenilo tudi prekinitev naših sekvenc razstavljanja. Odločili smo se, da je prav v tem času, kjer vlada delo za ekrani, pomembno pokazati, kako pomembno je ohraniti najosnovnejši in najiskrenejši način likovnega izražanja.

V naj prvobitnejši obliki je risba “prvi zapis”, najbolj sveža, hitra zabeležka nekega vidnega pojava, neke likovne ali strukturne domislice. Prav takšni risbi pojejo ustvarjalci hvalo kot najiskrenejšemu, z ničemer obteženemu likovnemu izrazu, saj zavoljo neposrednega utelešenja likovne ideje v materialu  najbolj natanko preveva avtentične ustvarjalčeve imaginacije- njegovega “duha v materijo”, bi rekel Kandinsky. Pa naj bo to croquis, skica ali risba.

O risbi govorimo kot o likovnem izdelku, po drugi strani pa tudi kot o samem ustvarjalnem postopku. Govorimo o aktu “risanja” vidnega in “razmišljanja” nevidnega. Dominik Ingres je nekoč dejal, da bi moralo biti nad vrati vsake akademije napisano: “Risba, risba in še enkrat – risba!”.