Z vsakim dnem smo starejši, a čas naše lastne starosti se nam zdi daleč. Morda bomo nekega dne tudi sami potrebni pomoči in oskrbe. Pozabljamo na to, da si vsak posameznik ne glede na okoliščine zasluži dostojno starost. Veliko starejših se sooča s socialnimi stiskami, z osamljenostjo, zapuščenostjo ali neizmernim občutkom nemoči in nesmisla. Kako vzpostaviti bivalno okolje, ki bi ohranilo vzdušje doma, omogočalo samostojnost in avtonomnost ljudem v skupnosti in obenem dopuščalo tudi prostor za izolacijo in umik v tišino? Kako starostniku ponuditi smisel in mu dati priložnost, da se kot posameznik lahko udejanja in prenaša svoja znanja na mlajše generacije, pa četudi le s pripovedovanjem zgodb.

S prenovo nekdanje Taverne in poselitvijo pripadajočega sadovnjaka se prostor oživlja in spreminja v kolaž aktivnosti in preplet generacij, postaja prostor bivanja, srečevanja in druženja, okolje prenosa tradicije in znanja. Taverna postane z ohranitvijo najstarejših delov “ruševina zidov”, ki ohranja duh in spomin starih časov. Ohranja svoj odprt značaj in vlogo v vasi. Na severni strani se ji dodaja lahek volumen – streho, ki postane pokrit javni prostor novega trga pred njo. Novi volumni v sadovnjaku so zasnovani kot paviljoni, s svojo zasnovo sledijo morfologiji terena in razvijajo tipologije obstoječih kmetij. Lebdeče strehe se odpirajo proti vrtu in se z debelim zidovi opirajo na teren. Lahka in transparentna zasnova “bivalne izbe” omogoča bivanje starejših skupaj in v neposredni povezavi s kulturno krajino okoli njih.

#nove ruralne tipologije #bivanje starejših #živeti z zemljo