profesor: izr. prof. mag. Alessio Princic

konzultant: Paulo Barbaresi u.d.i.a.

demonstor: Mia Konjikušić, Maruša Kovač, Sandi Naglič

Navdih za zasnovo paviljona izhaja iz opusa ameriškega umetnika Donald-a Judd-a, natančneje iz serije del imenovanih ”Untitled”, katere bistvena značilnost poleg poglobljene barvne študije je ponavljanje elementov. To jasno in močno idejo sem skušal prevesti v arhitekturni jezik – s pomočjo nizanja horizontalnih plošč, ki so med seboj povezane z vitkimi stebri, sem ustvaril lahko konstrukcijo, znotraj katere so vertikalno nanizani prostori. Kljub temu da membrana paviljona notranji prostor loči od zunanjosti, odprtine med ploščami ustvarjajo občutek povezanosti z drevesnimi krošnjami, med katerimi stoji, ter omogočajo 360-stopinjski pogled. Posledično so prostori kljub svoji relativni majhnosti funkcionalno zelo fleksibilni, poleg tega pa v notranjosti zaradi dematerializirane fasade nastane zanimiva igra svetlobe in senc. Programska zasnova je ločena v dva sklopa. Ekstrovertirana sta pritličje, kjer se nahaja skupni prostor, ter terasa, ki ponuja razgled na park in okoliške stavbe. Vmesna tri nadstropja so introvertirana, v njih se nahajajo ateljeji, ki v zastoru drevesnih krošenj ponujajo prijetno okolje za ustvarjanje. Na zahodni strani stavbe se horizontalne plošče v spodnjem delu nekoliko podaljšajo ter tako ustvarijo manjšo tribuno, ki je idealna za družabne dogodke.

#mediteranska arhitektura #mediteransko mesto #ureditev obale

RAZISKAVA

Pri seminarju smo vecji del letnega semestra namenili poglobljeni ötudiji svetlobe in senc, ki je sluûila kot podlaga za zadnjo vajo – paviljon, ki smo ga umestili v letoönji skupni projekt seminarja, zasnovo novega masterplana za Izolo. Zaceli smo z zelo abstraktnimi nalogami, pri katerih smo se ukvarjali z osnovnimi arhitekturnimi pojmi, kot so na primer vhod, pot, pogled in svetloba. Pri prvi nalogi smo s transformacijo izbranega likovnega dela madûarskega umetnika Moholy-Nagy-ja ustvarili elementaren prostor in opazovali sence, ki so pri tem nastale. Druga naloga je bila nekoliko bolj tehnicne narave, saj smo se ucili pravil za risanje arhitekturnih nacrtov ter nato öe sami izrisali nacrte izbranega projekta iz serije Case Study Houses. Pri tretji nalogi smo zdruûili prvi dve in oblikovali asimetricno ploskovno kompozicijo, ki nam je nato sluûila kot podlaga za predzadnjo vajo, pri kateri smo iz dveh dimenzij preöli v tri ter ustvarili prostor, pri katerem smo se osredotocili na potovanje skozenj ter sence, ki so nastale vzdolû poti. Pred zacetkom snovanja paviljona smo nekaj tednov namenili pripravi in nabiranju idej – vsi skupaj smo proucevali delo Gerrit-a Rietveld-a, poleg tega pa je vsak dobil öe enega sodobnega umetnika za dodaten navdih. Ukvarjal sem se z ameriökim umetnikom Jim-om Campbell-om, ki ustvarja na podrocju elektronske umetnosti in je z arhitekturnega staliöca zanimiv predvsem glede svetlobe in prehajanja med prostori, prouceval sem tudi Donald-a Judd-a. Poleg njiju sta mi bila v velik navdih öe Pritzkerjeva nagrajenca Luis Barragan Morfin ter Tadao Ando, ki sta vsak na svoj, a kljub temu mojstrski nacin, z obvladovanjem svetlobe in posledicno senc svojo arhitekturo povzdignila v nekaj vec. Vse to mi je sluûilo kot podlaga za paviljon, ki je kljub svoji majhnosti in preprostosti v izolskem parku nova potencialna tocka druûenja in umetniökega ustvarjanja.