Uroš Mikanovič: Ob koncu 20. stoletja smo bili priče izidu dveh antologij, posvečenih arhitekturni teoriji: leta 1996 Theorizing a New Agenda for Architecture: An Anthology of Architectural Theory, 1965–1995 Kate Nesbitt in dve leti pozneje Architecture Theory Since 1968 K. Michaela Haysa. Kako se glede na ti dve knjigi umešča vaša knjiga in kam umešča obdobje svojega raziskovanja? 

Krista Sykes: Ta zbirka gradi na temelju, kot ga je vzpostavila Kate Nesbitt. Kot njena starševska zbirka, tako tudi aktualno delo vsebuje raznovrstna besedila, ki so jih napisali arhitekti, teoretiki, zgodovinarji, kritiki in strokovnjaki interdisciplinarnih študij. Skupaj podajata pregled nad mirijado tendenc, značilnih za arhitekturno teorijo v letih, ki so sledila izidu knjige K. Nesbitt. Medtem ko zvezka druži podobna namera – na enem mestu zbrati pomembne nedavne zapise o arhitekturni teoriji, pa se njun način organiziranja razlikuje. V nasprotju s tematsko razdelitvijo, ki jo je ponudila Kate Nesbitt, se tu osemindvajset besedil, ki je vsako vpeljano s kratkim uvodom, pojavi v kronološkem redu. 

UM: Na eni strani torej gradite na Theorizing a New Agenda Kate Nesbitt, na drugi pa ste se odločili za drugačen način predstavitve besedil; izbrali ste kronološki red. Je ta odločitev pomembna za obdobje, ki ga zajema antologija? 

KS: Moja odločitev odseva manko enega samega teoretskega diskurza v zadevnem obdobju. Nadalje se kronološka organiziranost izogne apriorističnim klasifikacijam, ki nehote lahko omejijo bralčeve interpretacije tekstov in vnaprej vzpostavijo nova tematska grupiranja; to predvsem lahko pride prav predavateljem, ki želijo zasledovati motive, ukrojene za specifične kurze. Poleg predavateljev in študentov je ta zbirka namenjena arhitekturnim strokovnjakom in tistim, ki jih zanima, kako sodobno arhitekturno mišljenje vpliva na družbo nasploh in je samo deležno njenih vplivov. 

UM: Ali bi torej arhitekturno teorijo od šestdesetih do devetdesetih let opisali kot bolj »poenoteno« v primerjavi s tisto po devetdesetih? 

KS: »Teorija«, na katero se sklicujeta K. Nesbitt in M. Hays, zadeva posebno gibanje, ki se je začelo sredi šestdesetih let 20. stoletja, in si prizadeva vzpostaviti arhitekturno disciplino s pomočjo posredniških konceptov, ki arhitekturo povezujejo z drugimi družbenimi razsežnostmi in hkrati poskušajo izbojevati lasten, edinstven teritorij za arhitekturo. Kate Nesbitt pripomni, da »pregled arhitekturne teorije zadnjih tridesetih let pokaže, da mnoštvo problemov tekmuje za pozornost«. Nasprotno se Haysu zdi, da je sredi tega pluralizma ena posebna linija arhitekturne teorije, ki jo opiše kot »sklapljanje marksistične kritične teorije in poststrukturalizma z branji arhitekturnega modernizma«, prevladala nad drugimi. Ta vrsta arhitekturne teorije običajno zahteva kulturno kritiko in zaželen odpor do statusa quo, da bi izpostavila družbene strukture, ki jih dojema kot represivne in nadzorovalne. K. Nesbitt kritično teorijo označi kot »spekulativno, sprašujočo in včasih utopično« obliko mišljenja, ki »presoja grajeni svet in njegova razmerja do družbe, ki ji služi …, pogosto izraža politično ali etično opredelitev in hoče vzpodbuditi spremembo«. V tem trenutku, sredi leta 2009, se zdi spajanje Haysove trditve o prevladi z definicijo teorije kulture Kate Nesbitt najbolj priročno. Ponuja pojmovanje kritične teorije kot krovne in ideološko ozemljene prakse, ki si prizadeva preizprašati, raztolmačiti in s tem izpopolniti svet, v katerem živimo. V obdobju, ki se razteza od sredine šestdesetih let 20. stoletja do devetdesetih let, tako obstaja prevladujoči diskurz, ki je kljub raznovrstnim metodam obdelave poskušal reformulirati disciplino in izdolbsti nišo za arhitekturo. 

UM: Ali je to točka razlike med obdobji? Manko prevladujoče kritične teorije? 

KS: Kar je v sedanjem trenutku drugačno, je to, da ne kaže, da bi obstajal krovni koncept, posvečen tej nalogi, in pojem, ki mu je bila prej dodeljena ta odgovornost – kritična arhitekturna teorija; ta je zdaj sama v tranziciji, če ne v krizi. V preteklem desetletju je bila zoper kritično teorijo uperjena odločna kritika, ki se nekaterim zdi nepomembna za arhitekturno prakso ali pa vsaj ločena od nje. 

UM: Ali je kaj nadomestilo kritično teorijo? Bi lahko govorili o protiteoretskem obratu? 

KS: Razkol med teorijo in prakso, ki se ga pogosto omenja, dejansko obstaja že dolgo in ga je intelektualna zgoščenost teorije same še okrepila. Novost je urgentnost tega, kar bi lahko opisali kot pro-praktično gibanje, ki se je pojavilo v poznih devetdesetih letih 20. stoletja; v večini primerov ne gre za popolno odpoved teoriji (termin »anti-teorija« torej ni povsem ustrezen), pač pa za odlok, da se je treba osredotočiti na realitete arhitekture in gradnje (zato »pro-praksa«). Pragmatizem je seveda sam svoja teorija (prav tako kot klic po sploh nobeni teoriji). Toda pragmatizem kljub svojim filozofskim izvorom s svojimi raznimi poudarki na eksperimentiranju in izkušnji obljublja praktično aplikacijo, akcijo, otipljiv proizvod. Nedvomno je to nagovorilo tiste, ki so jih frustrirali in razočarali bolj abstraktni konceptualni procesi, ki so zvezani z arhitekturno teorijo od šestdesetih let 20. stoletja. Se pravi, ti dogodki posredujejo sporočilo, da je zares prišlo do preobrata, in teorija, kot se jo je razumelo v prejšnjih desetletjih, je šla skozi proces revalvacije, vsaj to. 

UM: Ali so torej to revalvacijo nasledili kakšni »koristni« zaključki ali »otipljivi proizvodi«? Se je arhitekturna arena razširila?  

KS: Na ozadju tega prevpraševanja teorije so v polju arhitekture vzniknile številne prekrivajoče se teme. Sedanji trenutek pogojujejo razna vprašanja, več, kot jih lahko zajameva v tem kratkem intervjuju; pa vendar, od zgodnjih devetdesetih let 20. stoletja vznika zbir motivov. Na primer, nedavni tehnološki napredki postavljajo pred arhitekturo številne priložnosti in izzive, z implikacijami za vse vidike arhitekturne discipline. Predvsem razširitev območja digitalnega je ustvarilo bogastvo priložnosti za arhitekturo. Druga realnost, s katero se sooča arhitektura, zadeva okolje in vlogo, ki jo arhitektura lahko odigra pri omejevanju in morda celo odpravi ekološke škode, ki jo je povzročila moderna družba. 

UM: Ampak to niso »proizvodi« nove teoretske usmeritve, temveč teleološka apologetika arhitekture same, se mi zdi. Do kakšnih opažanj lahko pridemo v času izida vaše antologije? 

KS: Zdaj, v grobem v prvem desetletju 21. stoletja, se zdi, da se trend ikoničnih zgradb umirja. Nedavne finančne krize so globalno gospodarstvo pustile v negotovem stanju, marsikateri gradbeni projekti so se ustavili, kar je prineslo odpuščanje v vseh arhitekturnih in gradbenih industrijah. Arhitektura ni bila nikoli zgolj vprašanje gradnje; meja med arhitekturo, umetnostjo, inženirstvom in drugimi strokami je že dolgo nejasna. Vendar se zdi, da je arhitektura v zadnjih letih razširila svoj domet tako s privzemanjem drugih polj kot njihovim vdiranjem vanjo. Sedanjost pogojuje mnoštvo zunanjih sil – zgodovinske, kulturne, politične in gospodarske – in arhitektura, ki je nerazrešljivo zvezana s temi silami, se nikakor ni izognila vplivu aktualnih dogodkov, kot so sekvenciranje človeškega genoma in teroristični napadi v začetnem delu tega desetletja. Preveč je pomembnih svetovnih dogodkov, da bi jih tu omenjala, dovolj je, če rečem, da se je arhitektura kot disciplina neizogibno odzvala na vse tako, da je prispevala k naši sodobni arhitekturni situaciji, času entuziazma in potenciala, skaljenega s tesnobo in nedoločnostjo. 

Od sredine šestdesetih let 20. stoletja do sredine devetdesetih je teorija v vseh svojih raznovrstnih manifestacijah utirala pot. Odtlej se je arhitektura sama spremenila, deloma zaradi različnih preobrazb v tehnologiji, načinih proizvajanja in fabriciranja, kakor tudi v realnosti v kulturni in politični krajini. Teorija ne more več zavzemati svoje prejšnje vloge in se je tako tudi sama začela obračati – v nekaterih primerih proč od utopični idealov, deklarativne zavrnitve statusa quo in nasilnih kulturnih kritik in naproti …        

UM: Kako? Kaj je v tem trenutku arhitekturni končni rezultat?

KS: Jasnega in preprostega odgovora ni; tu zbrana besedila se kajpada umeščajo vzdolž različnih trajektorij. Na srečo vse te poti vodijo naprej.

UM: ???