Aljaž Rudolf: Opravičujem se, da vas motim na tako sončen dan. Bom poskrbel, da bova hitro skozi tole. Sočni LA na žalost ni primeren prostor zame niti »pozimi« …, in zdi se, da vi komaj čakate, da preizkusite svojo novo samopogonsko desko za surfanje. 

Neal Leach: Sploh ni problem! Ima tole brezžično reč, in če nimate nič proti, se lahko pogovarjam preko slušalk, medtem ko deskam. 

AR: Hm. Prav. Če je tako, jo sam uberem na drugo stran v lokal, vi pa se medtem lahko spravite v vodo. Dobro …, me slišite? 

NL: Ja, ja, v redu je. Krasna je tale zadeva! 

AR: Haha, prav. Pojdiva zdaj kar direktno k stvari. V uvodu k antologiji pišete, da vaša antologija Rethinking Architecture prvikrat prinaša skupaj zbrane vodilne zapise o arhitekturi mnogih ključnih filozofov in teoretikov kulture 20. stoletja. 

NL: Drži. Ti eseji vsebujejo nekaj najbolj pronicljivih opažanj o sodobni arhitekturi in ponujajo osvežujoče izvirne perspektive na to tematiko. Skupaj tvorijo skupek gradiva, ki nagovarja k vnovičnemu premisleku mnogih utečenih doktrin arhitekturne teorije s širše kulturne perspektive, to se pravi filozofije in teorije kulture. 

Naključni gost lokala v zbadljivem tonu: »Ta zvezek prvikrat prinaša niz dobro znanih esejev o arhitekturi ključnih mislecev 20. stoletja, skupaj s številnimi zaenkrat manj znanimi prispevki, ki so nekateri zdaj prvič dosegljivi v angleščini. S tem ta zvezek poskuša pokazati, da obstaja konsistentno telo kritične misli o arhitekturi zunaj glavnega toka arhitekturnega diskurza. Takšno telo, tako zatrjujemo, ponuja učinkovita sredstva za vnovični premislek arhitekturne teorije.« 

AR: (Da klic na čakanje.) Oprostite, kaj se dogaja. Se vidva poznata? 

Anthony Vidler: Haha, poznava se, ja, ampak prosim, ne povejte mu, da sem tu. Sem Anthony Vidler, se opravičujem, da takole vskakujem. Imam določene pomisleke glede te antologije in se preprosto nisem mogel zadržati, da ne bi komentiral … 

AR: Oh …, to je pa kar na slepo. Sedite, prosim. Že sam imam nekaj vprašanj glede knjige in sem prepričan, da mi boste tudi vi pomagali priti nekaterim stvarem do dna.

NL: Halo? Je vse v redu?

AR: Se opravičujem, mislim, da imava nekaj težav s signalom. Torej, govorili ste …

NL: Ta zvezek je nastal v želji, da bi podprl ta razvoj in okrepil te povezave. Arhitekturo poskuša umestiti v širši kulturni kontekst, da bi premislil ne le to, kako bi lahko debate iz teorije kulture, filozofije in tako dalje prispevale k razpravi o arhitekturi, ampak tudi, kako arhitektura in grajeno okolje morebiti lahko obogatita področje kulturnih študij in drugih disciplin. Morda ni naključje, da se je ta zvezek pojavil ob koncu 20. stoletja, obdobja, za katero se zdi, da ga je zaznamoval trenutek rekuperacije. Če se je 20. stoletje začelo z optimistično noto, z vizijami o futuristični utopiji, se zaključuje v reflektirajoči noti.  Če se je začelo s slogani, kot je »K novi arhitekturi«, se sklepa z »vnovičnim premislekom« arhitekture. 

AR: Knjigo ste oklicali za zbirko »outsiderskih« besedil – besedil, ki tako transgresirajo meje tradicionalne arhitekturne teorije, kot spodbujajo razmislek o teh mejah. To se mi zdi odlična gesta – antologija je zasnovana tematsko, ne kronološko … 

NL: Hvala. Tega, da se arhitektura odpira impulzom iz drugih disciplin, ni treba razumeti kot popuščanja. Nasprotno, popuščanje je morda ravno nezmožnost arhitekture v preteklosti, da bi se bistveno povezala z drugimi disciplinami. Arhitektura ni avtonomna umetnost, za kar se jo pogosto ima. Stavbe so zasnovane in sezidane znotraj kompleksne mreže družbenih in političnih vprašanj in pogojev. Če se ignorira pogoje, pod katerimi se prakticira arhitekturo, potem ne moremo razumeti vsega družbenega pomena arhitekture. 

AR: Ali pravite, da je šlo bolj za potezo nujnosti kot uredniško odločitev? Pa vendar ste nakazali, da »je projekt, ki gradi na svojem lastnem izbrisu,« in da bi, »ko bi se enkrat pokazalo, da bi arhitektura lahko bila drugačna«, antologija »črtala samo sebe«, se pravi, da »je bila arhitektura vnovič premišljena« in pripravljena na novo stoletje. (Prekine klic.) 

G. Vidler, bi se vi s tem strinjali?

AV: Glede na zelo kratek uvod urednika in še krajše opombe je težko potegniti ven kakršnokoli implicirano agendo; njena koristnost dejansko izhaja prav iz njene odprtosti, ki bralce spodbuja, da pridejo do lastnih zaključkov. 

Vendar takšno stališče odpre ključna vprašanja glede »vnovičnega premisleka«, ki ga nakaže naslov. Glede na to, kar prinašajo izbrana besedila, bi po eni strani takšen vnovični premislek moral biti dejavnost, ki se vleče skozi stoletja, in to v specifičnih zgodovinskih in kulturnih kontekstih – v dunajskem in berlinskem fin de sièclu, v weimarski Nemčiji, v povojni Evropi in Ameriki, poleg drugih kontekstov. V takih kontekstih bi vsako od teh besedil vsebovalo posebne arhitekturne in kulturne odmeve, pogosto ne toliko v nasprotju z arhitekturnim establišmentom in avantgardo ali celo z neposrednimi referencami na samo arhitekturo, pač pa bolj z ozirom na širše družbene in politične argumente, ki jim arhitektura s svojimi konstruktivnimi in družbenimi toni služi kot priročna metafora. Če nekako ne odkrijemo načina, kako še enkrat povezati notranjo razpravo o proizvodnji tehnologije in forme z zunanjo kritiko te proizvodnje, bo na žalost »vnovični premislek« arhitekture zunaj arhitekture služil le temu, da se poglobi vrzel med teorijo in prakso, vrzel, ki bo terjala več kot retrospektivno refleksijo, da se jo premaga. 

AR: Prepričan sem, da imate prav. Pa vendar bi bilo na primer čudno reči, da je bila knjiga Des espace autres Michela Foucaulta v arhitekturnem diskurzu kdaj koli outsider … (Nadaljuje s klicem.) 

NL: Da. Jasno, ta samokritika mora izhajati iz domene teorije, kajti teorija je, kot je ugotovil Gilles Deleuze, »natanko kakor škatla z orodji«. Pa vendar je treba reči, da je bila arhitekturna teorija pomanjkljiva ravno pri orodjih samokritike. Kot razkrije vsebina tega zvezka, ko se v arhitekturno teorijo enkrat direktno zastrmi z zunanjo kritiko, pridejo na dan vse njene pomanjkljivosti. Te zunanje kritike uporabljajo natančno tista orodja, ki jih arhitektura sama potrebuje. Če bi se jo testiralo ob širši kulturni debati, bi arhitektura morda lahko pridobila ta orodja samokritike. Če bi se vključila v teoretske debate, ki se jih tradicionalno šteje za »zunaj« njene domene, bi arhitektura morda tako postala bolj rigorozna v svoji lastni samokritiki. 

AR: Kaj imate v mislih ob »natanko kakor škatla z orodji«? 

NL: V mislih imam tako teoretska kot tehnična orodja. O teoriji sem govoril kot o škatli z orodji, nekako tako, veste, ko takrat, ko se ti na poti pokvari avto in pokličeš nujnega serviserja, da ga pride popravit, in potegne na plano škatlo z orodji in popravi vaš avto. Tako gledam na teorijo, teorijo, ki priskrbi ideje in niz orodij, ki lahko v to debato vnesejo nekaj novega. Ampak hkrati me zanima tudi tehnična plat reči. Mislim, da so lahko ta orodja kritična orodja, spraševati bi morala, kaj je arhitektura … Obenem s tem imamo zdaj krizo teorije in občutek, da je teorija na nek način umrla. Škoda je, da se s tem na arhitekturnih šolah ne ukvarjajo, kajti to ravno je arhitektura. So kritične ideje, ki pridejo iz teorije, in nova kritična orodja, ki pridejo iz tehnologije, predvsem računalniške tehnologije … (Signal se prekine.)

AR: Halo? Ste še na zvezi? … 

Zdi se, da je to daleč od pomena Deleuzove izjave, ko je ta razpravljal o teoriji s Foucaultom. Bi morda lahko to komentirali? 

AV: Leach si sposodi tudi termin »anestetika« Susan Buck-Morss, da bi z njim označil to na površini učinkovito, a nebistveno »reč«, ki si ne zasluži več imena »arhitektura«. Toda četudi bi si morda želeli simpatizirati z zgodbo, kakor jo pripoveduje Leach – Kenneth Frampton jo je izrisal že v sedemdesetih letih 20. stoletja, ampak tu je razvita brez referenc na predhodne verzije kritike arhitekture kot »vabe-podobe« in začuda dejansko niti s pripoznanjem desetletij kritičnega študija tega predmeta. 

AR: Čudno. Spomnim se Deleuzove rabe »škatle z orodji«, ko je pisal o nujnosti tega, da se teorijo prakticira. Izpisal sem si njegov citat, takole gre: »Če je nihče ne uporablja, vključno teoretik sam ne, potem je teorija brez vrednosti. Ne revidiramo teorije, temveč ustvarimo nove; nimamo druge izbire, kot da napravimo druge. Teorija ne totalizira; je inštrument množenja, in tudi sebe množi. V naravi moči je, da totalizira; in tvoje [Foucaultovo] stališče je, in z njim se povsem strinjam, da teorija po svoji naravi nasprotuje moči. Takoj ko se teorija ujame v eno posebno točko, ugotovimo, da nikoli ne bo imela niti najmanjše praktične vrednosti, razen če lahko izbruhne na povsem drugem področju.« 

AV: Kajti če je danes teorija v veliki meri extra-arhitekturna, kako logično je od nje pričakovati, da se bo iz take teorije pojavila kakršna koli arhitektura – opozicijska, tradicionalna, formalistična ali informe? Konec koncev je v naravi extra-disciplinarnega kritištva, da spodbija očitno varne osnove, na katerih smo rekli, da stojijo proizvodnje; da spodkoplje presamozavestne avtorizirajoče diskurze umetnikov in arhitektov; da postavlja predmete v kontekst, jih pojasnjuje in okvirja glede na druge okoliščine in pogoje, kot pa so ti, ki jih sami izdelajo. Dejansko je to glavna moč vsake take kritike, in zato je nujno, da arhitekti in njihovi zgodovinarji upoštevajo te kritične ocene.

Pa vendar mora arhitektura, bodisi avantgardna ali konservativna, obstajati iz prepoznavnih elementov discipline – form, bodisi abstraktnih ali realističnih, tipoloških ali procesno generiranih; prostorov, bodisi izdolbenih, ograjenih, izkopanih ali impliciranih; tehnoloških in strukturnih elementov, bodisi nizko- ali visokotehnoloških, inovativnih ali tradicionalnih. Celo nanovo vzpostavljeno področje digitalnega mora črpati iz takih znanih elementov, da bi si izmislilo neskončnost preobrazb in animacij, virtualnosti in diagramiranja. Kar pomeni, da čeprav je extra-arhitekturna kritika vedno spodbujala arhitekte in javnost, da na različne načine razmišljajo o predmetih, ki dajejo estetsko zavetje, je bil vedno interni arhitekturni diskurz tisti, ki se mu je kdaj koli posrečilo odkriti sredstva za reprezentiranje in materializiranje te razlike. 

Če nekako ne odkrijemo načina, kako še enkrat povezati notranjo razpravo o proizvodnji tehnologije in forme z zunanjo kritiko te proizvodnje, bo na žalost »vnovični premislek« arhitekture zunaj arhitekture služil le temu, da se poglobi vrzel med teorijo in prakso, vrzel, ki bo terjala več kot retrospektivno refleksijo, da se jo premaga.