Neža Lazar: Zahvaljujem se vam, da ste si vzeli čas, da odgovorite na moja vprašanja. Napisali ste zelo temeljito antologijo arhitekturne teorije, ki je izšla v dveh zvezkih. 

Harry Francis Mallgrave: Da, je temeljita, vendar zgodovinske študije obdobja, ki še traja, ni mogoče napisati brez kakšnega izpuščanja ali faktičnih napak. Poskušali smo napisati pošteno in uravnoteženo zgodovino upodobljenih dogodkov. 

NL: No, moram reči, da bi me zares zanimalo izvedeti, kje ste vi v odnosu do te zgodovine, kaj je vaš pogled na zgodovino arhitekturne teorije. V antologiji tega ne razkrijete. Naj vas torej vprašam, zakaj ste se odločili prelom med zvezkoma antologije postaviti ravno v sredino šestdesetih let 20. stoletja. Bi rekli, da ta točka predstavlja edinstveni, najpomembnejši »prelom« v razumevanju arhitekturne teorije? Ali obstajajo še kakšne druge takšne točke v nedavni zgodovini arhitekturne teorije?

HFM: S sredine šestdesetih let 20. stoletja imamo deli Rossija in Venturija, obe sta se dejansko pojavili leta 1966. Rossijeva perspektiva je bila v bistvu evropski visoki modernizem, četudi je hotel zasledovati tipologije, ki segajo vse do 18. stoletja, da bi kritiziral visoki modernizem svojega časa. Venturi je ubral ravno obratno pot, bil je dobro izobražen in je precejšni del svojega časa preživel v Evropi, toda njegov argument je bil v bistvu: popkulturo in nizko kulturo hočemo pripeljati zato, da bi prepojili in presegli monotonijo visokega modernizma, kakršnega imamo. Ti dve knjigi sta bili v marsičem odločilni. Vendar vam lahko dam še drug primer, ne toliko preloma kot bolj slepe ulice arhitekture: dekonstruktivistično teorijo. To je reduktivistična past teorije, ker predpostavlja, da je arhitektura preprosto vizualni jezik. Omejevanje arhitekture na reprezentacijski proces, ki v primeru dekonstrukcije zvede oblikovanje na čisto konceptualno vajo, kjer se igračkaš s tem, kaj je pomen, in nazadnje ignoriraš dejstvo, da je izkušnja arhitekture telesna izkušnja ter multisenzorično, emocionalno, fenomenalno ozemljena v povsem telesnem organizmu. 

NL: Kaj si mislite o konceptu »konca teorije«? Drugi zvezek ste zaključili z »obiljem novih vpogledov v psihološko in fiziološko naravo človeškega organizma«. Videti je, da vas zanima bolj občutenje arhitekture kot razmišljanje o arhitekturi. Če ima arhitekturna teorija prihodnost, kaj po vašem ta bo? 

HFM: Morda bi si morali najprej priznati, da smo bili v zadnjih letih intelektualno leni. Ko se je okrog začetka novega tisočletja teorija sesula in pogorela, smo se spustili vzdolž malce preveč samozadovoljno. Na svet smo še naprej gledali kartezijansko dualistično; to je prepričanje, da imamo materialna telesa, v katera je natlačena velika materija mislečega uma. Ali da smo subjekti, vrženi v objektivni svet, ki je nekako ločen od nas, s katerim lahko po volji manipuliramo. Kulturo še naprej opisujemo kot nekaj, kar je zunaj v svetu, nekaj, kar je dano, in ne, kar smo ustvarili, nekaj, nad čimer imamo malo ali nič nadzora. Še naprej ignoriramo dejstvo, da so bile v zadnji četrtini stoletja filozofija in širše biološke znanosti podvržene pomembnemu paradigmatskemu obratu. Na svet gledamo s stoletje starimi pogledi, in če želimo začeti na novo v iskanju paradiža, bi morda morali osvežiti svoje razumevanje tega, kdo kot živi organizmi smo.  

NL: Ste se v antologiji osredotočili na besedila, ki si prizadevajo za, proti ali pa zgolj o arhitekturni teoriji? Če se povrnem k svojemu začetnemu vprašanju: reči moram, da v knjigi ne vidim vaše lastne pozicije.  

HFM: Za to sem si tudi prizadeval. 

NL: Oh, a tako; razumem. Ali mislite, da pri pisanju antologije ni vpletenega subjektivnega prispevka? Se pravi, izberete avtorje, ki jih navajate, določite, kdaj in kje; po svoje tako gradite zgodovino teorije z elementi po lastnem izboru. Celo pri opisovanju ena knjiga ne more nikoli zajeti vsakega pisnega ali mišljenega arhitekturnega proizvoda. Konec koncev je takšno vaše lastno, osebno mišljenje in delovanje. 

HFM: [molči]

NL: [molči]

HFM: [molči]

NL: Hvala lepa za odgovore, upam, da nisem bila preveč vsiljiva. Želim vam prijeten dan.