Jeseni 2019 je bil naš seminar povabljen k sodelovanju na veliki razstavi ob 100. letnici Fakultete za arhitekturo UL, ki zdaj poteka v Cankarjevem domu. Odločili smo se, da bomo razstavili to, s čemer se v našem seminarju ukvarjamo oziroma kar v njem izdelujemo. Predmet našega ukvarjanja in tudi njegov proizvod je arhitekturna teorija. Razstavo smo videli kot priložnost za tri ključna sporočila. Prvič, da je arhitekturna teorija neločljiv del celotne zgradbe arhitekture, torej njen sestavni del. Drugič, da je teorija arhitekture avtonomno področje vednosti, ki se jasno razločuje ne le od teorij drugih in drugačnih področij vednosti in delovanja, denimo od teorije umetnosti, teorije instalacij ipd., ampak tudi od arhitekturne zgodovine (čeprav je zanjo ključna). Od drugih teorij se razlikuje prav po tem, da je in deluje kot notranji sestavni del prakse arhitekture. Temelj in izhodišče našega seminarskega dela je spoznanje, in tu smo pri tretji točki, da se je potrebno na področju arhitekture izogniti poenostavljenemu govorjenju o teoriji in praksi arhitekure. Ustrezneje je, če govorimo o različnih praksah arhitekture, natančneje, o projektantski in teoretski praksi.

Vprašanje, ki se tu seveda takoj zastavi in ki se je zastavilo tudi nam je: kako je mogoče razstaviti teoretsko prakso arhitekture? Na to vprašanje smo odgovorili s praktično gesto: razstavili smo najpomembnejše produkte naše letošnje teoretske prakse.

Prvi produkt je veliki barvni graf. Z njim opozarjamo na to, da ima teoretska praksa arhitekture svojo zgodovino. Pri zarisu te zgodovine smo se oprli na nekatere izbrane antologije arhitekturne teorije. Te predstavljajo tista besedila, ki so bila v določenem trenutku bistvena za mišljenje arhitekture tako v njeni teoretski kot projektantski praksi. Vsak od študentov je analiziral eno od antologij in njeno notranjo logiko predstavil v obliki sheme-grafa. Asistentka Danica Sretenović, ki je vodila ta del raziskave, je vse te, različne grafe povezala v celoto, v veliki graf, ki kaže na zgodovino teoretske prakse arhitekture.

Sestavni del na ta način prikazane zgodovine seveda predstavlja tudi razvoj teoretske prakse arhitekture v slovenskem prostoru. Na grafu je sicer predstavljen le fragment tega razvoja. Bolj celovit prikaz bi zahteval bolj resno, bolj poglobljeno zgodovinsko-teoretsko raziskavo, kot smo jo bili v danih razmerah zmožni opraviti sami. Osredotočili smo se samo na nekatere od dogodkov, projektov, predavanj in zbirk, ki jih sami razumemo kot primere razvijanja teoretske prakse arhitekture v Sloveniji. A poudarimo še enkrat, to je le začetek, ki nujno zahteva nadaljevanje. Na grafu smo označili tudi študijske predmete, ki so bili zasnovani z namenom poučevanja arhitekturne teorije na ljubljanski fakulteti za arhitekturo, če ponovimo, arhitekturne teorije kot specifičnega in avtonomnega sestavnega dela arhitekture. Kot neke vrste kontekst teoretske prakse arhitekture so na grafu prikazane tudi slovenske revije, ki so se ali se še vedno posvečajo problematiki arhitekture.

Vsaka od antologij, ki so predstavljene na grafu, je nastala na podlagi premisleka, kaj pravzaprav je arhitekturna teorija, katera arhitekturna dela sodijo v to kategorijo in katera ne, kakšno je razmerje teorije arhitekture do projektiranja in risanja arhitekture, do zgrajenih in nezgrajenih arhitektur. Različna stališča, ki jih razvijajo avtorice in avtorji posameznih antologij smo zapisali v obliki zamišljenih pogovorov. To je drugi produkt našega dela. Gre za pogovore med bralci-študenti in uvodnimi besedili iz antologij oziroma za zapise vprašanj, ki bi jih študentje zastavili, če bi imeli priložnost, da srečajo pisce teh antologij.

Tretji proizvod našega teoretskega dela predstavljajo samostojne raziskovalne naloge. Jeseni in pozimi smo se osredotočili na branja izbranih besedil, ki se ukvarjajo z vprašanjem teorije arhitekture in nasploh moči besede (gl. Literatura – branje in diskusije 2019/2020), kot tudi na študij slovenskih arhitekturnih revij, kot so Arhitektov bilten, Arhitektura, Arhitekt, Sinteza, Oris, List, itd. Na podlagi branja, diskusij in samostojnega raziskovalnega dela je vsak študent izbral svojo temo oziroma svoj problem, in potem to temo ali problem podrobneje razvil v svoji seminarski nalogi. Če naloge na kratko povzamem:

Uroš Mikanovič v svoji nalogi dokazuje, da se je v poznih 70. in 80. letih prejšnjega stoletja pri nas zgodil arhitekturno teoretski dogodek. Skupina arhitekturnih teoretikov in sociologov je namreč takrat teorijo arhitekture uspela razvijati kot avtonomni sestavni del prakse arhitekture. Mikanovič pokaže na odprti produktivni potencial tega razvijanja. Aljaž Rudolf problematizira Sobo 25 kot potencialno prekinitev z uhojenim načinom poučevanja na Fakulteti za arhitekturo, ki (še vedno) temelji na modelu mojster/vajenec = profesor/študent; v izhodišču postavlja, da je to model, ki bi ga bilo nujno preseči. Neža Lazar je pri študiju naletela na Dušana Pirjevca, profesorja primerjalne književnosti, ki je po njenem prepričanju povedal nekaj bistvenega o arhitekturi in za arhitekturo; v seminarski nalogi pokaže, v čem je aktualnost njegovega razmišljanja. Eva Gusel je v reviji Arhitektura našla to, kar sama imenuje zametki arhitekturne teorije v našem prostoru; v seminarski nalogi zariše te zametke. Anja Trobec v svoji nalogi razvija tezo, da je produktivno razmerje arhitekturne teorije in prakse projektiranja, razmerje hkratne povezanosti in razločitve, ki je način, da tako ena kot druga lahko ohranjata svojo avtonomijo. Matjaž Horjak pa zarisuje vzporednico med teoretskim pisanjem in obravnavo zgodovine arhitekture, da bi pokazal, da sta tako pri enem kot pri drugem možna dva pristopa, ki predstavljata dva diametralno nasprotna načina obravnave arhitekture: prvi zapira, drugi pa odpira možnosti za njeno nadaljne mišljenje. Skupni imenovalec vseh teh raziskav je, da vsaka od njih razvija tudi neko svojo hipotezo o tem, kaj je arhitekturna teorija.

K tem tekstom sodi še kratek kritični spis, v katerem Uroš Mikanovič problematizira sam pojem antologije arhitekturne teorije, hkrati pa v njem predstavi še en proizvod našega dela: Antologijo TPA 2020. To je naša antologija. Na tej razstavi jo sicer predstavljamo samo s seznamom del (gl. Literatura – Antologija 2020), v Cankarjevem domu pa je razstavljena v materialni obliki. Sestavlja jo zbirka knjig in člankov, ki jih je po presoji nas, ki se ukvarjamo s teoretsko prakso arhitekture, potrebno tukaj in zdaj resno brati, da bi lahko mislili arhitekturo kot specifično dejavnost. Takšno, ki ni zgolj določena s svetom, v katerem deluje, pač pa ta svet tudi sama soustvarja, ga na izredno zanimiv in produktiven način preoblikuje in spreminja.