V devetdesetih letih 20. stoletja je izšlo več antologij arhitekturne teorije (Nesbitt, Hays, Ockman, Leach). Glede na nepoljubni in selektivni ritem založniških dejavnosti (ameriških) akademskih institucij to ni statistično nepomembno. Kaj pravzaprav počnejo antologije in zbirke besedil? Zakaj nastopijo, ko nastopijo, kaj povedo o obdobju, ki ga zajamejo, in kaj zamolčijo?

Sylvia Lavin problematizira snop antologij, ki se pojavijo konec tisočletja in postavi diagnozo »volji do antologiziranja«.^[125] Po njenem mnenju so antologije literarna oblika muzeja in opravljajo terapevtsko funkcijo po travmatski izkušnji. Povojno teorijo instrumentalizirajo in tako implicirajo nekakšno teleologijo intelektualnih naporov 20. stoletja. Vsaka od antologij na svoj način obdobje zaključi, ga osvoji in mu pripiše namene in vrednote, ki jih ne bi mogli sintetizirati v času samega obdobja, ki ga antologije pozneje zajamejo.^[126] To počnejo s svojo selektivnostjo. S. Lavin urednikom in urednicam deloma očita, da niso zajeli vsega.^[127] To je trivialna ugotovitev, ki ne potrebuje očitkov.^[128] Molk zbirke je prav tako poveden in ne pozabimo, da mora antologija tudi sama biti antologizirana.

Avtorica nadalje ugotavlja, da je ena od lastnosti antologij in nedavnega razvoja arhitekturne teorije znotraj institucij to, da zajamejo tisto, kar je prej predstavljalo zunanjo grožnjo. Za razliko od, denimo, vizualnih umetnosti, arhitekturna disciplina opravlja svoje lastno teoretiziranje – in zdaj lastno historiziranje – sama na sebi. Disciplina tako posvoji lastno opozicijo. Kljub njihovemu uporu so teoretska besedila instrumentalizira za namene oblikovanja, njihova domnevna kritičnost pa se vzdržuje z marginalizacijo znotraj institucije.

Sylvia Lavin ob koncu tisočletja razmišlja o novih akademskih nalogah in razvoju akademskih naporov v arhitekturi kot instituciji. Če so bili arhitekturni teoretiki in teoretičarke nominalni protagonisti arhitekturnega razvoja 20. stoletja, se po travmi revolucije zdaj uveljavljajo bolj zgodovinopisne vloge;^[129] détournements (radikalne prisvojitve prisvojenega) bodo dopustili radikalizacijo zgodovine. Na tem mestu naj omenimo, da je deset let po objavi svojega članka S. Lavin sama postala del antologije^[130] obdobja pro-praktičnega in postkritičnega obrata. Njeno vztrajanje pri izvedbi je za eno leto predhodilo materialnemu in teoretskemu bankrotu t. i. »Bilbao desetletja«. Izjemno desetletje hiperprodukcije (čeprav takšna izjemna desetletja nastopijo približno vsakih deset let) je dajalo arhitekturnim praksam nekakšno zagotovilo, da je hkrati z zgodovino konec tudi teorij. Praksa je vodila teorijo, ki je bila v tem odnosu zveličana na popis izkopanega aluminija in prelitega cementa oziroma skrčena na zagovor brezmejnega projektiranja. S svetovno gospodarsko krizo tako niso nasedli le gradbeni projekti, ampak tudi njim podrejene teoretske paradigme. Zgodovina (in zgodovinsko raziskovanje) je le mučen in kompleksen iter (pohod).^[131]

Zgodovinska dela se morajo izdajati s premislekom (izdati bolj v vseh ostalih pomenih kakor pa zgolj v kontekstu založništva). Po Ginzburgovem mnenju je Tafuri za zgodovinsko konstrukcijo uporabljal metaforo neskončne sestavljanke (puzle, it. giochi di pazienza, dobesedno »igre potrpežljivosti«), kjer posamični kosi niso vedno pri roki in iz njih lahko sestavimo več različnih podob, ne le ene same. Zaradi tega se ne moremo zanašati na sprotno in neposredno preverjanje pravilnosti vsake od potez. Vsaka zgodovinska raziskava, vsaka antologija morata seveda imeti svojo zadnjo stran. Vendar je treba ta zaključek interpretirati le kot premor. Zgodovinski »projekt« zavestno konstruira samega sebe, gradi svojo lastno metodologijo, prevprašuje lastni material (predmet obravnave in njegovo obliko) in se tako stalno rekonstruira. Vsaka analiza je zato lahko le začasna, vase vgradi negotovost, vgrajuje svojo lastno krizo. »Prava zgodovina« tako nikoli ne bo »zgodovina, kakor je bila«, ampak zgodovina, ki se prepozna le kot »negotova zgradba« (edificio insicuro).^[132] Je torej zgodovina kot »projekt krize«.

Soočiti antologije med seboj, soočiti kritiko »volje do antologiziranja« s prejšnjimi in naslednjimi antologijami, soočiti »negotove zgradbe« s pomirjujočo razstavo stoletja – to je imperativ vsake igre potrpežljivosti. Teoretsko prakso arhitekture lahko razumemo kot potrpežljivo sestavljanje podob, ki uidejo zaključenim obdobjem in zagotovilom, ki jih strežejo. Ena izmed podob je mreža arhitekturne vednosti, na podlagi katere predlagamo lastno antologijo – antologijo TPA 2020. Zbirka knjig, ki sestavlja to antologijo, je predlog, ki zaključke rekonstruira v premore. S tem postavimo rezultate naših analiz v središča nadaljnjih in sploh izzivamo nadaljevanje misli. V tem smislu tudi vztrajamo, da je TPA ne le razširitev, ampak vztrajno zanikanje vseh redukcij obravnavanega predmeta – arhitekture.

Citati

[125] Sylvia Lavin, »Theory into History; Or, the Will to Anthology«, Journal of the Society of Architectural Historians, 58, 3 (1. sept. 1999), str. 494–499.

[126] »Antologije, kompendiji in druge take zbirke vzpostavljajo celoto in stabilizirajo sicer promiskuitetno telo gradiva«, prav tam, str. 494.

[127] »[Leacheva] pozicija je neomarksistična, kar je značilno za velik del britanske teorije kulture; to nam morda pomaga razumeti, zakaj se, denimo, kljub svojemu vplivu na kulturno teorijo nasploh in posebej na arhitekturno teorijo v zbirkah ne pojavi psihoanalitična teorija,« prav tam, str. 495. »Ne glede na zatrjevanje [Kate] Nesbitt, da je pluralističen, njen kompendij ne omenja vpliva, ki so ga na arhitekturo imele teorije vsakdanjega življenja, psihoanaliza in politike identitet,« prav tam, str. 496. »Ta dvoumni odnos do bolj nedavne preteklosti […] kaže na več pomembnih teoretskih trajektorij, ki jih je Hays izpustil,« prav tam, str. 496.

[128] Trivialen je tudi očitek, da imajo urednice in uredniki svojo agendo; eden izmed naslovov antologij je dobesedno Theorizing a New Agenda.

[129] »Arhitekturni teoretik morda je nominalni protagonist teh antologij, vendar kot pomemben lik vznika zgodovinar,« Lavin, »Theory into History«, nav. m., str. 498.

[130] Gl. Sylvia Lavin, »Practice Makes Perfect. Architectural Theory, 1993–2009«, v:

Krista A. Sykes (ur.), Constructing a New Agenda: Architectural Theory 1993–2009 (New York: Princeton Architectural Press, 2010), str. 447–460.

[131] Manfredo Tafuri, The Sphere and the Labyrinth: Avant-Gardes and Architecture from Piranesi to the 1970s, prev. Pellegrino d’Acierno in Robert Connolly (Cambridge, Mass.: MIT Press, 1987), str. 1.

[132] Tafuri, prav tam, str. 12.

Antologija arhitekturne teorije 2020

Aureli, Pier Vittorio. The Project of Autonomy: Politics and Architecture Within and Against Capitalism. New York: FORuM Project Publications, Princeton Architectural Press, 2008

Badiou, Alain. Drugi manifest za filozofijo. Prev. Miranda Bobnar in Samo Tomšič. Ljubljana: Založba ZRC, 2012.

Badiou, Alain. Dvajeto stoletje. Ljubljana: Analecta, 2005.

Čeferin, Petra. “Arhitektura: redefiniranje človeškega prebivanja. Pogovor z Radom Riho”. Časopis za kritiko znanosti, let. XLVI, 2018, št. 274

Dolar, Mladen. Bit in njegov dvojnik. Ljubljana: Analecta, 2017.

Foucault, Michael. Življenje in prakse svobode. Prev. S. Tomšič, idr. Ur. Jerica Šumič Riha. Ljubljana: Založba ZRC, 2007.

Gilles Deleuze: »What is the Creative Act«. V: Two Regimes of Madnes, Texts and Interviews 1975-1995. Str. 312-324

Hays, Michael K. Architecture Theory Since 1968. Cambridge, Mass.: MIT Press, 1998.

Hays, Michael K. Architectureʼs Desire. Reading the late avant-garde. Cambridge, Mass.: MIT Press, 2010.

Hill, Melvyn A (ur.). Hannah Arendt. The Recovery of the Public.. New York: St. Martin’s Press, 1979.

Lahiji, Nadir. An Architecture Manifesto: Critical Reason and Theories of a Failed Practice. New York: Routledge, 2019

Le Corbusier. Toward an Architecture. Prev: John Goodman. Los Angeles: Getty Research Institute, 2007.

Lefebvre, Henri. Produkcija prostora. Prev. Varja Balžalorsky Antić. Ljubljana: Studia Humanitatis, 2014.

Miller, Jacques-Alain. »Pet predavanj o Lacanu v Caracasu«. Prev. Mladen Dolar. V: Gospostvo, vzgoja, analiza. Ur. Slavoj Žižek. Ljubljana: Analecta, 1983.

Mitašova, Monika (ur.). Oxymoron & Pleonasm. Conversations on American Critical and Projective Theory of Architecture. Barcelona: Actar Publishers, 2014.

Morales, Ignasio de Sola. Differences. Cambridge, Mass.: MIT Press, 1996.

Ockman, Joan, in Edward Eigen. Architecture Culture. New York: Columbia Books of Architecture, Rizzoli, 1993.

Rancière, Jacques. Emancipirani gledalec. Prev. Suzana Koncut. Ljubljana: Maska, 2009

Riha, Rado. Kant in drugi kopernikanski obrat v filozofiji. Ljubljana: Založba ZRC, 2012.

Šumič-Riha, Jelica. Večnost in spreminjanje. Ljubljana: Založba ZRC, 2012.

Tafuri, Manfredo. Projekt in utopija. Prev. Janko Zlodre. Ljubljana: Krt, 1985.

Tafuri, Manfredo. The Sphere and the Labyrinth. Prev. Robert Connolly. Cambridge, Mass.: MIT Press, 1990.

Vidler, Anthony. Zgodovine neposredne realnosti. Prev. Monika Jerič, Maja Lovrenov. Ljubljana: Založba ZRC, 2016.

Zupančič Žerdin, Alenka. Seksualno in ontologija. Ljubljana: Analecta, 2011.

Žižek, Slavoj. The parallax view. Cambridge (Mass.); London: MIT Press, 2006.