Uroš Mikanovič: Vaša antologija Theorizing a New Agenda je prva periodizirala arhitekturno teorijo zadnjih tridesetih let. Ker že lahko govorimo o »prelomu« v teoretskih praksah v šestdesetih letih 20. stoletja, mora moje prvo vprašanje biti: kaj je teorija? 

Kate Nesbitt: Znotraj arhitekture je teorija diskurz, ki opiše prakso in proizvodnjo arhitekture in prepozna njene izzive. Teorija predlaga alternativne rešitve na podlagi opazovanja trenutnega stanja discipline ali ponuja nove miselne paradigme za to, kako se približati problemom. Njena spekulativna, predvidnostna in katalistična narava razločuje teoretsko dejavnost od zgodovine in kritike. Teorija deluje na različnih ravneh abstrakcije, vrednoti arhitekturni poklic, njegove namere in njegovo širšo kulturno pomembnost. Teorija ima opraviti tako s težnjami arhitekture kot z njenimi dosežki. 

UM: Obdobje, na katero se osredotočate v svoji knjigi, je torej obdobje novih miselnih paradigem in na novo prepoznanih problemov? 

KN: Pregled arhitekturne teorije zadnjih tridesetih let pokaže, da mnoštvo problemov tekmuje za pozornost. Pomanjkanje prevlade enega samega problema ali enega samega pogleda je značilnost pluralističnega obdobja, ki ga neprecizno označujemo kot postmoderno. 

UM: Kaj natančno je potem postmodernizem? 

KN: Termin očitno privzema različne pomene v različnih kontekstih. Da bi ponudila kritiko teh definicij ali jih razširila, to presega domet tega intervjuja. Moja knjiga se postmodernizmu v arhitekturi približuje s treh stališč: kot zgodovinskemu obdobju s posebnim razmerjem do modernizma, kot naboru pomembnih paradigem (teoretskih okvirov) pri pretresanju kulturnih vprašanj in predmetov ter kot skupku tem. 

UM: Je to ključ za to, kako je knjiga Theorizing a New Agenda organizirana? Izbrana besedila namreč niso kronološko razvrščena. 

KN: Eseji so zbrani v poglavja, ki so organizirana po teh istih paradigmah in temah. 

UM: Dobro, napredujva korak po koraku. Postmodernizem je torej deloma opredeljen glede na svoje razmerje do modernizma? 

KN: V šestdesetih letih 20. stoletja se je okrepil in profiliral odpor do ideologije modernističnega gibanja ter razvrednotene in trivializirane modernistične arhitekture; to zdaj poznamo kot postmoderno kritiko. Porušenje stanovanjskega kompleksa Pruitt-Igoe v St. Louisu v Missouriju leta 1977 se na široko pozdravlja kot moment, ki označuje neuspeh modernistične arhitekturne vizije stanovanjske družbe. Protiutopični »derivat, ki tako navdihuje kot zasluži uničenje«, »birokratsko izvedbo sanj Le Corbusierja, Hilbersheimerja idr.« Minoruja Yamasakija so njeni stanovalci z nizkimi prihodki zaničevali, odločeni, da jo uničijo z vandalizmom in zanemarjanjem. Dramatična in namerna razstrelitev tega dela modernistične arhitekture (ki se ga je ob odprtju na široko proslavljalo), je bil jasen alarm za ta poklic. 

UM: Pravzaprav so novi prebivalci projekt opisali kot »oazo sredi puščave«, in za mnoge je res bilo to, kot bi »živeli v velikem hotelskem središču«. Niso se pritoževali nad arhitekturo. Razloge za propad kompleksa Pruitt-Igoe lahko brez dvoma pripišemo neoliberalnim odločitvam stanovanjskega urada St. Louisa, ki so sledile prerazporeditvi kapitala, potem ko je v gospodarstvu nasploh prišlo do padca dobička. 

KN: No …

UM: Ma, pustiva to. Katere paradigme in teme označujejo to obdobje? 

KN: Postmodernizem na splošno označuje porast teoretskih paradigem ali ideoloških okvirov, ki strukturirajo tematske debate. Vzete iz drugih disciplin, so osnovne paradigme, ki oblikujejo arhitekturno teorijo, fenomenologija, estetika, lingvistična teorija (semiotika, strukturalizem, poststrukturalizem in dekonstrukcija), marksizem in feminizem. Če naštejem nekaj splošnih tem, okrog katerih se lahko kopiči vprašanja postmodernistične teorije kulture, so to zgodovina (problem tradicije discipliniranja), pomen, družbena odgovornost (etično delovanje nasproti avtonomni praksi) in telo. V primeru postmodernistične arhitekturne teorije imamo tudi odločno pozicijo, ki se formulira z ozirom na mesto kot kulturnim artefaktom in kot na prostor v fenomenološkem smislu.  

UM: Zakaj naj bi preučevali postmodernistične teorije? 

KN: Ne glede na njene konfuzne aspekte je več razlogov za to, da preučujemo postmodernistično teorijo. Pisanje iz obdobja 1965–1995 zajema bogastvo arhitekturnih tematik, ki so vpete v fascinantne teoretske paradigme. Pomagajo pri razsvetljevanju heterogene proizvodnje arhitekture v zadnjih tridesetih letih in pri razlagi njenega razmerja do modernistične arhitekture. Postmodernistična teorija je kritična, optimistična in intelektualna; izziva in proslavlja zmožnost uma in ponuja modele za kritično in etično razmišljanje. V tem pogledu lahko teorija pedagoško demonstrira primerjalno analizo stališč avtorjev in logiko njihovih argumentov. Etična komponenta vzpostavlja tudi model za odgovorno vedenje arhitekta, s tem ko poudarja vez med oblikovalčevo dejavnostjo in družbo. 

UM: In kakšne teme se porajajo danes z ozirom na problematiko vaše knjige? 

KN: Zdi se, da se sredi devetdesetih let 20. stoletja pojavljajo tri teme kritične teorije: feminizem in problem telesa v arhitekturi, estetika sublimnega v sodobnosti in okoljska etika. S pozicije zunaj in znotraj osrednje diskurzivne struje ter s fragmentarnim esejem kot svojim orodjem se postmodernistični teoretiki dotikajo ponavljajočih in na novo porajajočih se tem arhitekture.