Eva Gusel

Zamišljeni pogovor s

Hanno Walter Kruft

Hanno-Walter Kruft je bil umetnostni in arhitekturni zgodovinar.

Eva Gusel: Dober večer želim na drugi strani, g. Kruft. Upam, da me dobro slišite. Ker se že kar nekaj časa ukvarjam z vašo antologijo A History of Architectural Theory from Vitruvius to the Present, se mi porajajo številna vprašanja. Nekatera od njih so neločljivo zvezana s samim delom, druga pa so zgolj implicitno prisotna. Če smem začeti provokativno in vprašati: kako to, da ste se odločili napisati to obsežno antologijo? Kaj bi se dalo po vašem mnenju boljše ali sploh prvič povedati, kar ni bilo povedano že prej? 

H. W. Kruft: No, najprej, odlično vas slišim. Tukaj, v deželi mrtvih, slaba zveza ne obstaja, to je problem, ki ga imajo samo živi. Če grem zdaj neposredno k vašemu vprašanju, morda boste razočarani. Dam vam namreč lahko le zelo skromen odgovor. Vedno se mi je zdelo, da je arhitekturna teorija ostajala v senci grajene arhitekture, četudi sta vedno v dialogu, se mi zdi. Oziroma boljše, razmerje med arhitekturno teorijo in grajeno arhitekturo je nihanje med dvema nasprotujočima si stranema. Ali je teorija ex post facto niz razmislekov, ki dopolnjujejo, upravičujejo in intelektualizirajo tisto, kar je že zgrajeno, ali pa je predloga programov in zahtev, ki naj se jih izpolni? Kot sem že povedal, gre za neprestano nihanje med tem dvem. Po eni strani, v pasivnem smislu, predstavlja to, čemur bi marksist rekel nadstavba arhitekture in kar bi se dalo zavreči, ne da bi to kakorkoli vplivalo na že obstoječe zgradbe; po drugi strani pa je praktični manifest doktrine, da nobena od teh pozicij ne odseva ne dejanskega ne zaželenega razmerja med arhitekturo in arhitekturno teorijo. Temu kompleksnemu razmerju sem torej hotel dati glas v pregledu skozi zgodovino, kajti arhitekturna teorija in sama arhitektura lahko uspevata le v dialogu druga z drugo. 

EG: Toda da bi opravili to, ste se izrecno odločili, da so verodostojni viri zgolj pisni dokumenti. Bi lahko rekli, da ste nam s tem hkrati povedali, kaj je za vas arhitekturna teorija – da je to vsakteri zapisani sistem misli o arhitekturi? Zakaj se se odločili vključiti samo pisne vire? 

HWK: Drži, samo pisne vire sem vključil. Seveda bi kdo lahko trdil, da sem z izbiro metode svojega dela vsekakor povedal tudi nekaj o samem predmetu, v smislu, da to, kar je vključeno oziroma ni v mojo knjigo, že implicira definicijo arhitekturne teorije same. V resnici ni tako; a moram najprej vsekakor nadalje pojasniti, zakaj sem se odločil, kakor sem se. Dlje ko preučuješ predmet, bolj jasno ti postane, da je tovrstna abstraktna, normativna definicija tako nepraktična kot zgodovinsko neubranljiva. Ne moreš kar na hitrico privzeti kategoričnega značaja in vzeti za merilo karkoli in vse, kar so imenovali ali se je samo izdajalo za arhitekturno teorijo. Vendar je mogoče priti do precej ožje definicije, če se zgodovino arhitekturne teorije vzame za vsoto tega, kar se je zavestno ubesedilo kot to, to je kot zgodovina misli o arhitekturi, kot je zabeležena v pisni obliki. Na prvi pogled se morda izbor pisnih virov ne zdi bistven, kajti prav tako bi si lahko kdo zamislil teorijo, ne kot je bila zapisana, ampak kot se razkriva v grajeni arhitekturi. To velja tako za izgubljene pisne vire kot na primer za celotno arhitekturno teorijo antike, z izjemo Vitruvija. V tem primeru se mora človek vprašati, v kolikšni meri se da teorijo ekstrapolirati iz ohranjene arhitekture. In tu soglasje mnenj ni možno, kot dokazujejo različni poskusi interpretiranja grške in gotske arhitekture, ki nam nazadnje povedo več o stališču interpreta kot pa o tistem, kar se interpretira. Načeloma teorije arhitekture ni treba zabeležiti pisno, toda zgodovinar se zanaša na takšne zapise. Iz praktičnih razlogov je potemtakem arhitekturna teorija sinonimna s svojim pisanjem. Odločitev, da vključim samo pisne vire, je torej definirala metodo, ne teorije same. In zato začenjam neposredno z Vitruvijem kot prvim pisnim virom v zgodovini. 

EG: Katere pisne vire pa ste izbrali? Mislim, veliko je napisanega o arhitekturni teoriji, ne samo v arhitekturnih virih, pač pa tudi v filozofiji itn.

HWK: To me je prav zares mučilo. Teoretske koncepte lahko najdemo v zelo kompleksnih literarnih kontekstih; težko se posvetimo samo tistim virom, ki se ne ukvarjajo z nobeno drugo temo, kajti ugotovitve glede našega predmeta so pogosto vključene v bolj splošne razprave o umetniški teoriji, kjer je arhitektura zgolj en vidik, del nekega širšega pojava, kot denimo ideja o proporciji. Umetniška teorija in estetika, katere ena veja je, sta vidik epistemologije. Viri našega vedenja o arhitekturni teoriji so zato polivalentni in nobenega opravičila ni za omejevanje dometa preiskave. Druga plat predmeta zadeva to, kakšno držo zavzamemo do praktičnih vprašanj, vpletenih v arhitekturo – vprašanje konstrukcije, materialov, rabe itd. –, ki imajo prav tako svoje mesto v arhitekturni teoriji, saj konstituirajo predpostavko vsake teoretske razprave. Tu se je bilo treba odločiti, v kolikšni meri, če sploh, je treba te specializirane študije tehnoloških in konstrukcijskih problemov pritegniti v okvir knjige, kakršna je ta. 

EG: In pojasnite tudi, da je arhitekturno teorijo vedno treba preučevati v njenem zgodovinskem kontekstu …

HWK: Absolutno. Tu ponovno nisem samo teoretik, temveč zgodovinar. To napotuje k potrebi po razumevanju zgodovinskih sistemov z ozirom na njihove predpostavke in njihove lastne namene, preden lahko delamo primerjave in zarišemo smeri razvoja, s pomočjo katerih pridemo do sklepa, da so tam zares prisotne stalnice. Vsak teoretični sistem je treba presojati glede na njegove lastne cilje in vprašati se moramo najprej, kaj je njegov namen. In drugič, komu je namenjen? Arhitekturno teorijo je potemtakem treba obravnavati v njenem zgodovinskem kontekstu. Vsak njen pregled, ki privzame obliko zgodovine abstraktnih sistemov, ločeno od njenega zgodovinskega ozadja, kot to pogosto počnejo zgodovine filozofije in estetike, je nezgodovinski in malovreden. Najprej moramo razumeti sam ta sistem, preden se lahko pomaknemo k njegovi kritični ocenitvi. 

EG: Dobro. Moje zadnje vprašanje: upoštevaje tako podroben pristop, kaj pa rečete o dejanski objektivnosti knjige? V kolikšni meri je bila objektivnost sploh namen? 

HWK: Nikoli nisem rekel, da hočem, da je objektivna, četudi izbrana metoda lahko to implicira. Ne. Tudi če je koncept omejen na ta način (na zgolj pisne vire), ostaja arhitekturna teorija vidik zgodovinskega procesa, del katerega je sam opazovalec. Tako kot ni objektivnih meril za definicijo koncepta, tako tudi ni nobenih za oblikovanje sodb. Zdaj ko to vemo: dobro se zavedam, da moja knjiga ni brez zgodovinskih, geografskih in osebnih domnev. Je izdelek Nemca, ki je poskušal misliti kakor Evropejec. V ožjem smislu je njen predmet zahodna arhitekturna teorija – ne pokriva ne neevropskih ne neameriških idej. Z izborom metode svojega dela potemtakem vedno označuješ teritorij, iz katerega bo nekaj izključeno. Popolna objektivnost je nedosegljiva.

Pogovor je zamišljen na podlagi knjige A History of Architectural Theory from Vitruvius to the Present

(Zwemmer in Princeton Architectural Press, 1994), ki jo je napisal Hanno-Walter Kruft.