Anja Trobec: Profesor Hays, hvala, da ste si vzeli čas za pogovor. Eno vaših temeljnih del je antologija arhitekturne teorije z naslovom Architecture Theory Since 1968. V čem vidite pomen takšne antologije, zakaj se vam zdi ta projekt pomemben?

Kenneth Michael Hays: Zato ker je v naravi teorije, da teoretizira o sebi, menim, da mora obstajati obče ali metateoretično delo in premislek ne le o teoretiziranju arhitekture, temveč o teoretiziranju tega, kako deluje teorija. In antologijo in svoje premisleke o metodah in procesu teorije vidim prav kot to. Ne mislim, da so obči – dejansko so zelo specifični v smislu, da poskušajo razumeti, kako deluje teorija; mislim, da je to del tako narave teorije kot odgovornost teorije. Zame je bila antologija zelo pomembna za razgrnitev morebitnih trajektorij tako, da potem na neki način vemo, kam lahko umestimo sebe kot del širšega projekta. In po svoje je to postalo nekakšen vodič za delo, ki ga je še treba opraviti. Če ne premišljuješ o svoji disciplini, svoji veščini, se je na nek način zelo težko umestiti. Tako končaš pri zelo lokalnem in zelo provincialnem komentarju. Mislim, da je veliko tega, kar se izdaja za in še naprej kličemo teorija, dejansko zelo lokalen komentar, ki se ne historizira.

AT: Začetek svoje antologije ste postavili v leto 1968. Zakaj?

KMH: Zdelo se mi je, da je bilo leto 1968 zares pravi začetek in da je bil to pravi konec. Dejansko mislim, da bi bilo za arhitekturo morda pravo leto 1966 – zaradi Rossija in Venturija; politično in kot pojem pa se je zdelo pravo leto 1968. Da začnem pri Tafuriju in zaključim s Somolom, se je tudi zdelo prav. Obdobje med letoma 1968 in 1995 je posebna doba v teoriji, doba moje ali naše generacije. Naša generacija je v arhitekturo pripustila filozofijo, kulturne študije, sociologijo, politiko itd. Ko se odpre tem eksternalijam, seveda postane ranljiva. A četudi je tvegano, ti pripuščanje teh drugih disciplin hkrati pove tudi, kaj arhitektura dela drugače, kot delajo te. Pri Althusserju imamo koncept praks, ki obstajo kot napol avtonomne, vzajemno vplivajoče sfere, in sam zelo verjamem, da je bilo obdobje 1968–1995 trenutek, ko je arhitektura raziskovala svoje napol avtonomne membrane in svoje povezave z drugimi disciplinami.

AT: Ali lahko o tem obdobju (med letoma 1968 in 1995) govorimo kot o posebnem obdobju na področju arhitekturne teorije? Se je takrat na področju arhitekturne teorije kaj posebnega zgodilo?

KMH: Po mojem mnenju ta zbirka potrjuje edinstveno transformacijo arhitekturnega diskurza, v katerem teorija nadomesti arhitekturno kritiko in postane v metodološki pomembnosti tekmica tradicionalnega arhitekturnega zgodovinopisja (čeprav to nikakor ni zmanjšalo pozornosti do zgodovine kot odločujočega dejavnika v arhitekturni produkciji; kot nas je naučil Marx, je afirmacija prvenstva teorije samo afirmacija zgodovine). Prav tako si prizadeva pokazati prevladujoče konture, ne le nekaj konceptualnih detajlov, tega, kar mnogo bralcev še vedno šteje za megleno in brezoblično maso besedil; kajti četudi težko zanikamo pomembnost teorije, se še vedno ni začrtalo njene zgodovinske konfiguracije.

AT: Kako bi sami pravzaprav opredelili to, čemur pravite specifično arhitekturna teorija?

KMH: Najprej in predvsem menim, da je arhitekturna teorija prakticiranje mediacije. V svoji najstrožji obliki je mediacija proizvodnja razmerij med formalnimi analizami arhitekturnega dela in družbenih tal ali konteksta arhitekture (kakorkoli že nesinhronizirana ta včasih so), toda tako, da se pokaže, da ima arhitekturno delo nekaj avtonomne moči, zaradi česar bi ga lahko videli tudi kot negiranje, sprevračanje, potlačitev, kompenzacijo ali celo tako produciranje kot reproduciranje tega konteksta. Ko je govoril na splošno o produkciji teorije, je Fredric Jameson podal rahlo modulirano verzijo tega: transkodiranje.

AT: V čem torej vidite vlogo arhitekturne teorije v praksi arhitekture?

KMH: No, mediacijska funkcija arhitekturne teorije sprosti neopazna sodeleženja in skupne točke med različnimi realnostmi, za katere se je mislilo, da ostajajo edinstvene, divergentne in različno konstituirane. … Toda prva lekcija arhitekturne teorije je, da so tako tisto, čemur se je včasih reklo družbenozgodovinski konteksti arhitekturne produkcije, kot proizvedeni objekt sami tekst v smislu, da se jim ne moremo približati ločeno in neposredno, kot razločenim, nepovezanim stvarem na sebi, ampak samo skozi njihovo predhodno diferenciacijo in transmutacijo, ki je prebita z ideološko motivacijo. Svet je totaliteta; bistven in bistveno praktičen problem teorije je, da reartikulira to totaliteto, da proizvaja koncepte, ki arhitekturno dejstvo zvežejo z družbenimi, zgodovinskimi in ideološkimi podteksti, od katerih nikoli niti ni bil zares ločen.

AT: Pravite, da teorija reartikulira, proizvaja. Ali torej pravite, da je arhitekturna teorija dejansko praksa?

KMH: Da, teorija je praksa, ki se je izrecno pripravljena lotiti svoje kritike in sprožiti svojo lastno transformacijo. In tako kot arhitektura sama, je teorija potreba po spreminjanju in širjenju realnosti, želja po organiziranju nove vizije sveta, ki ga dojema kot nezadovoljujočega ali nepopolnega – to bo vedno prava utopija teorije.